V trenutku, ko so me poklicali iz bolnišnice zaradi Marka, se mi je svet sesul. Leta sem si zatiskala oči pred njegovimi težavami, prepričana, da je le samostojen in zrel. Šele ob njegovem bolnišničnem ležišču sem spoznala, kako malo sem ga v resnici poznala – in kako zelo sem ga kot mati razočarala.
Nekega deževnega jutra je moj mož, Matej, odšel po kruh in se nikoli več vrnil. Leta sem živela v boleči negotovosti, razpeta med upanjem in obupom, dokler nisem odkrila resnice, ki je bila hujša od samote. Ta zgodba je moj krik, moja izpoved in vprašanje vsem, ki so kdaj izgubili nekoga brez slovesa.
Sprejela sem, da bom celo poletje pazila na vnuke, prepričana, da bo družina hvaležna. A med neizrečenimi besedami, starimi zamerami in tihimi pogledi sem spoznala, kako globoko so rane v naši družini. Zdaj se sprašujem, ali je res tako težko biti viden in priznan od tistih, ki jih imaš najraje.
V tej zgodbi sem jaz, Sara, ujeta med tišino doma, kjer sta starša še živa, a me nikoli zares nista videla. Oče je bil zasvojen z alkoholom in je mamo pogosto pretepal, mama pa je v svoji nemoči molčala in me pustila samo. Zgodba razkriva, kako lahko prav tisti, ki bi ti morali biti najbližje, postanejo vir najglobljih bolečin in osamljenosti.
Ob štirih zjutraj sem vstala, da bi spekla palačinke za vnuke, a tisto, kar me je pričakalo pred sinovimi vrati, mi je za vedno spremenilo življenje. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, občutek odvečnosti in vprašanje, ali sem kot mati naredila prav, ko sem vse dala za svojo družino. Je žrtev res vedno poplačana z ljubeznijo?
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sem izvedela, da sem noseča. Ostala sem sama, brez podpore družine in partnerja, in vsak dan sem se borila z občutki strahu, sramu in negotovosti. Ta zgodba je iskren vpogled v najtežjo odločitev mojega življenja.
V tej zgodbi razkrivam svojo dolgoletno samoto, ki je posledica globokih družinskih ran in nenehnega iskanja lastne vrednosti. Skozi napete pogovore z mamo, spomine na pretekle zveze in vsakodnevne boje v Ljubljani, se sprašujem, ali je mogoče najti srečo brez partnerja. Moja zgodba je povabilo k razmisleku o tem, kaj pomeni biti sam v svetu, kjer je družina še vedno sveta vrednota.
Sedim v mrzli dnevni sobi, kjer še vedno odmevajo besede moje hčere: ‚Mami, nisi več potrebna.‘ V tej tišini se sprašujem, kje sem naredila napako in zakaj je družina, za katero sem žrtvovala vse, zdaj tako daleč. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, spomine in upanje, da bom nekoč spet našla toplino med svojimi najdražjimi.
Sem Lucija in nikoli si nisem mislila, da bom največjo preizkušnjo doživela prav takrat, ko sem postala mama. Ko se je rodila najina hčerka, so vsi obljubljali pomoč, a naju z možem je obkrožila le tišina praznega stanovanja. Ta izkušnja me je globoko spremenila in me prisilila, da se vprašam, kaj sploh pomeni družina in kje so meje žrtvovanja.
Sem Milena, mama in babica, ki se zadnje leto počuti kot senca v življenju svojega sina Marka in njegove družine. Moja snaha Tanja me drži na distanci, Marko pa molči in se umika, medtem ko jaz iščem svoje mesto med njimi. To je zgodba o bolečini, dvomih, družinskih mejah in vprašanjih, ki mi ne dajo miru.
Moje ime je Laura in tisti večer, ko mi je mož Matjaž povedal, da odhaja zaradi druge ženske, se je moj svet ustavil. Namesto joka sem v tišini začela pakirati kovčke, a prava drama se je šele začela, ko sem ostala sama s svojimi mislimi. V iskanju novega smisla sem se spustila v vrtinec samospraševanja, družinskih konfliktov in bolečih razkritij, ki so me vodili v še globljo temo.
