Ko sem ostala sama ob zibelki: zakaj sem v Ljubljani zapustila zakon, čeprav so mi vsi govorili, naj potrpiim zaradi hčerke

Spomnim se noči, ko sem stala v kuhinji z dojenčico v naročju in dojela, da sem v zakonu popolnoma sama. Dolgo sem poslušala, da pretiravam, da imam vse in da moram zaradi otroka stisniti zobe, ampak me je ta hlad počasi lomil od znotraj. Na koncu sem izbrala negotovo samostojnost, iskanje stanovanja v Ljubljani in življenje z lastno plačo, ker nisem več mogla učiti hčerke, da je osamljenost isto kot družina.

Mama me je izbrala zadnja: ko je njen novi mož postal gospodar našega doma, sem morala oditi in si življenje zgraditi sama

Še danes slišim, kako je mama tistega večera stala v kuhinji in mi rekla, naj ne pretiravam, medtem ko me je njen novi mož počasi lomil z mrzlimi besedami, nadzorom in tihim poniževanjem. Dolgo sem verjela, da bo videla, kaj se dogaja, a me je vsakič znova pustila samo, zato sem na koncu z enim kovčkom odšla v drugo mesto in si življenje zgradila iz nič. Zdaj živim na svojem, delam, študiram in diham drugače, a rana med mano in mamo še vedno ni zares zaprta.