Moje ime je Eva in še danes slišim šelestenje tistega papirja, ki je za vedno spremenil moj pogled na materinstvo. Ko sem v nabiralniku našla pismo soseda Borisa, v katerem je brez zadržkov kritiziral moje vzgojne metode, sem bila najprej besna, potem pa sem se začela spraševati, ali ima morda prav. Ta zgodba je moj boj za spoštovanje, razumevanje in ljubezen v družini – in v naši skupnosti.
Po letih žrtvovanja za svojo družino sem si prvič v življenju dovolila vzeti teden dni samo zase. Namesto razumevanja in podpore sem doživela val očitkov, hladnih pogledov in tihe zamere, ki so me prisilili, da sem se vprašala, ali sem res sebična ali pa je družina pozabila, da sem tudi jaz človek. Ta zgodba je moj iskren poskus najti ravnovesje med ljubeznijo do sebe in dolžnostjo do drugih.
Moja hči Ana se je po poroki in selitvi na podeželje oddaljila od mene. Ko je prenehala odgovarjati na moje klice, sem jo obiskala, ne vedoč, kako globoko me bo resnica pretresla. To, kar sem odkrila, me je prisililo, da sem se zamislila nad svojim materinstvom in odnosom do lastne hčere.
Moje ime je Marija Kovač in pri 68 letih sem spoznala, da sem vse življenje živela za druge. V tej zgodbi razkrivam boleče družinske konflikte, neizpolnjene sanje in svojo pozno iskanje same sebe. Zdaj se sprašujem: je kdaj prepozno, da začneš resnično živeti?
V eni sami večeri sem se soočila z vprašanji o spoštovanju, pričakovanjih in lastni vrednosti. Srečanje z Markom, ki sem ga spoznala prek slovenskega spletnega portala za zmenke, me je prisililo, da sem se zazrla vase in v odnose okoli sebe. Ta zgodba je moj iskren poskus razumeti, kaj v resnici pomeni zaupanje in spoštovanje med dvema človekoma.
Po tridesetih letih zakona me mož zapusti zaradi moje mladostne prijateljice. V bolečini in šoku odkrijem, da je to šele začetek razkritij, ki bodo pretresla moj svet. Moje iskanje odgovorov me pripelje do resnice o sebi in o ljudeh, ki sem jih imela za najbližje.
Moje ime je Laura in tisti večer, ko mi je mož Matjaž povedal, da odhaja zaradi druge ženske, se je moj svet ustavil. Namesto joka sem v tišini začela pakirati kovčke, a prava drama se je šele začela, ko sem ostala sama s svojimi mislimi. V iskanju novega smisla sem se spustila v vrtinec samospraševanja, družinskih konfliktov in bolečih razkritij, ki so me vodili v še globljo temo.
