Dolga leta sem svoje zdravje in načrte postavljala za potrebe hčerke in vnukov. Ko je od mene zahtevala, naj odpovem že plačano rehabilitacijo, sem morala prvič zares izbrati sebe. Moja odločitev je razklala družino, vendar mi je vrnila samostojnost, za katero sploh nisem vedela, da sem jo izgubila.
Rodila sem sina, ki ni imel razvitih uhljev in je živel v skoraj popolni tišini. Ko naju je mož zapustil, sem sama iskala pomoč v Ljubljani ter se borila z dolgovi, operacijami in krutimi opazkami okolice. Sin je po dolgih letih končno zaslišal moj glas, vendar najtežjih ran ni bilo mogoče odpraviti z nobeno operacijo.
Še nekaj ur pred ženino možgansko krvavitvijo sem se z njo prepiral zaradi neplačanega obroka kredita. Ko so jo v kritičnem stanju odpeljali v operacijsko dvorano, sem nenadoma ostal sam z novorojeno hčerko in neznosnim občutkom krivde. Njena vrnitev domov ni pomenila konca preizkušnje, ampak začetek dolge rehabilitacije, ki je za vedno spremenila našo družino.