Ko mi je mama pred otroki rekla, da sem slaba hči, sem končno udarila z dlanjo po mizi in povedala resnico, ki sva jo obe predolgo skrivali
Sedela sem za domačo mizo, ko je moja mama spet začela secirati moje življenje, moj dom, moje otroke in mojo službo, kot da nič, kar naredim, nikoli ne bo dovolj. Leta sem nosila krivdo, ker sem verjela, da moram kot hči v Sloveniji držati skupaj vso družino, čeprav sem se ob tem dušila. Tisti večer sva se prvič zares zlomili obe in priznali, da naju ne ubija jeza, ampak strah pred tem, da bi ostali sami.