Dobil sem uradni dopis, naslovljen od lastne mame – tožbo za preživnino. Občutek izdaje in sramu mi je para srce, ko sem morala s svojo družino razčiščevati lojalnost, moralne meje in občutek krivde. Ta zgodba je surova izpoved o družinskih razkolih in notranjem boju med vlogo hčerke in matere.
Vse se je začelo z enim pismom – pismom moje mame, s katero nisem govorila že več kot desetletje. Morala sem se soočiti s preteklostjo, ki sem jo hotela pozabiti, in sprejeti odločitev, ki mi je raztrgala srce. Ali smo res otroci samo zato, da odplačujemo dolgove svojih staršev?
Vse se je začelo z maminim pismom, v katerem me je prosila za preživnino. Morala sem se soočiti z bolečimi spomini, občutkom krivde in vprašanjem, ali ji dolgujem več, kot zahteva zakon. To je zgodba o bolečini, iskanju sebe in boju za svojo srečo.
Moje ime je Tjaša. Ko sem mislila, da sem po ločitvi končno našla srečo z Markom, me je njegova nenavadna prošnja vrgla iz tira: naj dovolim, da se njegova bivša žena preseli k nama, da bi se izognil plačevanju preživnine. Sledila je čustvena vojna, v kateri sem se morala odločiti, kaj je prav in koliko sem pripravljena žrtvovati za ljubezen.