Od prvega trenutka, ko sem vstopila v Markovo družino, sem čutila, da ne pripadam. Borila sem se z njihovimi predsodki in lastnimi dvomi, a ljubezen do Marka me je gnala naprej. To je zgodba o bolečini, upanju in vprašanjih, ki še vedno odmevajo v meni.
V zgodbi opisujem, kako sem se po smrti moža dolgo borila z osamljenostjo, dokler nisem nepričakovano spoznala novo ljubezen. Moji otroci in prijatelji so me zaradi tega obsojali in dvomili v moje odločitve, kar me je globoko prizadelo. Zgodba je iskrena izpoved o pogumu, da sledim svojemu srcu, kljub predsodkom in bolečini.
Moje ime je Rok in to je zgodba o tem, kako sem zaradi ljubezni do Maje, ženske, ki ni ustrezala družbenim predstavam o lepoti, izgubil prijatelje, skoraj družino, a našel pravo srečo. Najina borba proti predsodkom je dosegla vrhunec na najini poroki, rojstvo najine hčerke Lare pa je vsem pokazalo, da prava ljubezen ne pozna meja. Še danes se sprašujem: koliko nas še vedno živi v strahu pred mnenjem drugih, namesto da bi sledili svojemu srcu?
V trenutku, ko sem mislila, da je življenje že napisalo vse moje zgodbe, sem v 47. letu izvedela, da sem noseča. Namesto veselja je novica razklala mojo družino in obudila stare strahove ter predsodke. To je moja izpoved o bolečini, upanju in boju za materinstvo, ko tega ne pričakuje nihče – niti jaz sama.
V trenutku, ko sem prvič slišala besede: ‚Ali sprejmeš mene in mojo preteklost ali pa greva vsak svojo pot?‘, sem začutila, kako se mi je svet zamajal pod nogami. Ljubezen do Marka je bila resnična, a njegova ločitev in otrok sta v moji družini sprožila vihar predsodkov in bolečine. Zgodba o tem, kako sem se borila med srcem in pričakovanji okolice, ter o tem, kaj pomeni resnično sprejeti nekoga – ali pa se odločiti zase.
Sem Mateja, mati samohranilka iz Maribora. Moja zgodba je prepletena z boja s predsodki, revščino in lastno družino, ki mi je obrnila hrbet. Kljub vsemu sem našla moč, da sem se postavila na noge in svoji hčerki pokazala, da se tudi v najtežjih trenutkih splača verjeti vase.
V tej zgodbi se zaljubim v soseda iz drugega nadstropja, gospoda Mirana, ki je 62-letni vdovec. Najina čustva sprožijo družinske konflikte, sosedske govorice in notranje boje, saj se moram odločiti med srcem in pričakovanji okolice. Zgodba odpira vprašanja o starostnih razlikah, predsodkih in pogumu za srečo.
V zgodbi opisujem svojo vrnitev v domačo vas po dvajsetih letih, kjer me še vedno preganjajo sence preteklosti in predsodki. Moja mama Barbara me je vzgajala sama, kar je v naši vasi vedno veljalo za sramoto, in čeprav sem upala na spravo, sem naletela na zid tišine in obsojanja. Zgodba razkriva bolečino iskanja pripadnosti in vprašanje, ali se lahko človek kdaj resnično vrne domov.
