Pet leta sem v svojem domu bila le senca in se počutila kot gostinja, medtem ko me je tašča s subtilno kritiko počasi uničevala. Toda prišla je trenutka, ko se je v meni nekaj pretrgilo in sem končno rekla dovolj. Ali je bila ta konfrontacija začetek konca mojega zakona ali pa edina pot do resničnega spoštovanja?
Zgradili smo si dom z krvjo in potjo, a zdaj se zdi, da v njem nismo več gospodarja. Moja družina je naš mir spremenila v kaos, Marko pa se počuti kot tujec v lastni hiši. Ali lahko postavim meje, ne da pri tem izgubim starše in brata, ali je cena za mir v zakonu preprosto prevelika?
Življenje v senci brata, ki je bil vedno mamin najljubljenec, je bilo izčrpajoče, a trenutek, ko je matereina slepota zadela tudi mojo hčerko, je postal premešček. Ali je preob severance in postavitev meja dejansko pot v svobodo alit pa sem s tem trajno uničila svojo družino?
