V tej zgodbi razkrivam, kako sem izgubila brata Miho v tragičnem spopadu s policijo v Ljubljani. Preko bolečine, jeze in nemoči iščem smisel v krivici, ki je doletela mojo družino. Ta izpoved je moj krik po pravici in poziv vsem, da se vprašamo, do kdaj bomo molčali.
Sem Dario Kovačević, samohran oče štirih otrok. Tisto noč, ko sem moral najstarejšega sina Ivana pustiti samega z mlajšimi, se je vse obrnilo na glavo – policija, sodišče, krivda in vprašanje, ali sem sploh dober oče. To je zgodba o bolečini, družinskih razkolih in iskanju upanja v vsakdanjih slovenskih težavah.
Nekega večera sem s svojo hčerko in možem obiskala taščo, a napetosti, ki so se leta nabirale, so tisto noč eksplodirale. Po nepričakovanem klicu tašče sem pristala na policijski postaji z dojenčico v naročju, razpeta med lojalnostjo do moža in bolečino zaradi družinskih zamer. Zgodba razkriva, kako lahko ena sama noč razkrije vse, kar smo leta potiskali pod preprogo, in postavi vprašanje: ali je mogoče odpustiti družini, ki prestopi vse meje?
V eni sami noči sem iz ljubeče žene in matere postala osumljenka. Družinske skrivnosti so prišle na dan in prisiljena sem bila razmisliti, koliko sem žrtvovala za druge. Zdaj se sprašujem, ali je mogoče biti dobra hči, žena in mama, ne da bi pri tem izgubila samo sebe.
