Ko sem se upokojila, sem vso svojo energijo posvetila sinu Marku in njegovi ženi Tini. Upala sem, da bomo kot družina bolj povezani, a namesto tega sem se počutila vedno bolj odrinjeno in nepotrebno. To je zgodba o bolečini osamljenosti, ko te lastna družina ne vidi več.
Vse se je začelo z enim samim telefonskim klicem moje hčere Tine, ki je v trenutku razbil moj mir v pokoju. Po letih odrekanj in trdega dela sem verjela, da si z možem zasluživa nekaj miru, a njene besede so odprle stare rane in me prisilile, da se vprašam, ali je pravica do sreče v starosti res sebičnost, če otroci trpijo. Zdaj se sprašujem, ali sem dolžna žrtvovati svojo varnost za družino, ki sem jo celo življenje postavljala na prvo mesto.
