Pred dvema letoma sva z možem Matejem sprejela odločitev, ki je za vedno spremenila našo družino. V želji, da bi otrokom omogočila boljše življenje, sva vzela kredit in jih za nekaj mesecev poslala k moji mami na podeželje. Danes, ko gledam sina, ki joka po telefonu in me sprašuje, kdaj se bomo spet vsi skupaj smejali, se sprašujem, ali sva res izbrala pravo pot.
Moje ime je Emilija in živim v majhni vasi v Posavju. Ta zgodba govori o tem, kako je ena sama razpoka na rastlinjaku sprožila plaz laži, ljubosumja in družinskih sporov, a tudi o tem, kako sem se naučila ceniti tisto, kar je resnično pomembno. Vse, kar se je zgodilo, me je prisililo, da sem se vprašala: koliko smo pripravljeni žrtvovati za lastno srečo in kje je meja med bojem za ljubezen ter uničenjem tujega življenja?
Moja hči Ana se je po poroki in selitvi na podeželje oddaljila od mene. Ko je prenehala odgovarjati na moje klice, sem jo obiskala, ne vedoč, kako globoko me bo resnica pretresla. To, kar sem odkrila, me je prisililo, da sem se zamislila nad svojim materinstvom in odnosom do lastne hčere.
Moje ime je Maja Novak in življenje se mi je obrnilo na glavo, ko so nam ponudili bajno vsoto za našo kmetijo na robu slovenskega podeželja. Družina se je razklala med pohlepom in tradicijo, jaz pa sem morala izbrati med srcem in razumom. To je zgodba o izgubi, ljubezni in tem, kaj ostane, ko izginejo vsi zunanji blišč in obljube.
V soboto sem se vrnila s podeželja, kjer sem doživela nepričakovano izdajo s strani svoje sestre Zoje. Njena zahteva, naj prodam svoje stanovanje v Ljubljani in se vrnem domov, me je popolnoma šokirala in razjezila. V nedeljo me je obiskal brat Miha z jabolki in opravičilom, a v meni je ostala rana, ki je ne znam zaceliti.
