Nikoli si nisem mislila, da bom spet čutila toplino, ko sem zbolela in se zaprla pred svetom. Tisti kosmati mešanček, ki sem ga našla v snegu pred blokom, je postal moj edini razlog, da sem sploh vstala iz postelje. Zaradi njega sem morala sprejeti odločitve, ki so me spremenile bolj, kot sem si kdajkoli priznala.
Bil je tisti večer, ko sem pred blokom vzdignila potepuškega psa s krvavo packo, in nisem imela pojma, da bo prav on razmršil vse, kar sem vedela o družini, zaupanju in sebi. Moj svet se je sesul, ko so se odnosi z mamo in teto sesuli zaradi laži in obtožb, jaz pa sem ostala sama. Šele ko sem prevzela odgovornost za tega psa, sem dojela, kaj pomeni vztrajati — in kako globoko res boli, ko zgubiš nekoga, ki ti je spet odprl srce.
Ko sem sredi noči zaslišala steklo in nato Lunin presunjen jok, mi je telo otrpnilo. Vedela sem, da je nekaj narobe, a strah me je preplavil še bolj kot takrat, ko sem izgubila službo in smisel. Še vedno ne vem, kdo je bolj rešil koga – jaz njo ali ona mene.
Vse odkar me je Luka pustil, sem živela kot senca – dokler nisem srečala Mure. Ta kosmata mešanka je z vsakim laježem in pogledom rušila zidove, ki sem jih postavila med sebe in svet. Zaradi Mure sem šla čez tri točke, brez povratka: prvič sem zaupala sosedi, spet šla v službo in zbrala pogum, da sem prijavila sosedsko nasilje.
Nisem vedela, da bom zaradi starega posvojenega psa spet stala pred sinovimi vrati, kjer me ni bilo že dve leti. Njegovo smrdeče, mokro kožuh in negotova topel dih sta me vodila iz samote, v katero sem zdrsnila po moževi smrti. Danes ne vem, ali sem jaz rešila psa – ali je on rešil mene.