V trenutku, ko je Ana prvič spregovorila o svoji preteklosti, sem spoznal, kako malo v resnici vem o njej. Njena tišina je bila dolgo neprebojna, dokler nisem zaslišal resnice, ki me je pretresla do temeljev. Zdaj se sprašujem, ali lahko ljubezen res zaceli rane, ki jih je pustila slovenska družinska tišina.
Nihče me ni čakal, nihče me ni pogrešal. Bila sem sama, izgubljena v majhni vasi, kjer so vsi hoteli ubiti divjega konja, ki je bil edini, ki me je razumel. To je zgodba o tem, kako sem našla pogum, da se postavim zase in za tiste, ki jih nihče ne želi.
Kot otrok sem opazovala, kako je sosedova deklica, Tjaša, vsak dan tiho prihajala k nam, lačna in žalostna. Moja mama ji je skrivaj pomagala, a o revščini in bolečini v naši vasi nihče ni govoril. Danes, ko sem odrasla, se sprašujem, ali sem bila tudi jaz del te tišine in ali bi lahko naredila več.
Sem Miha, star sem šest let. Na svoj rojstni dan sem vse prihranke podaril sošolcu Nejcu, ki je potreboval pomoč. Nisem si mislil, da bo moja odločitev pretresla ne le mojo družino, ampak tudi vse stanovalce našega bloka.
Moje otroštvo je bilo zaznamovano z materino zavrnitvijo in babičino brezpogojno ljubeznijo. Ko se je mama po letih odsotnosti vrnila, sem morala razkriti resnico o njenih namenih in se soočiti z bolečino, ki jo je povzročila. To je zgodba o iskanju lastne vrednosti med družinskimi spletkami in razočaranji.
Moje življenje je zaznamovala ena sama fotografija iz otroštva, ki je razdelila mojo družino in me prisilila, da se vprašam, kdo sem v resnici. Ko so ljudje ugibali, ali sem na sliki deček ali deklica, so se začela razkrivati dolgo skrita družinska nesoglasja in stereotipi. Ta zgodba je moj poskus, da najdem svoj glas in sprejemanje v svetu, kjer so pričakovanja pogosto močnejša od resnice.
