Med napetim nedeljskim kosilom pri tašči sem slišala besede, ki so me prisilile, da izberem med zvestobo možu in zaščito svojih otrok. Od tistega trenutka naprej se je vse spremenilo, v meni pa še vedno odmeva vprašanje, ali sem ravnala prav. To je zgodba o družinskih ranah, ki v Sloveniji pogosto ostanejo skrite za zaprtimi vrati.
Sedim za mizo in gledam svoje otroke, ki v tišini premikajo žlice po krožnikih. Vse življenje sem se trudila biti dobra mama, a tisti večer je razkril, kako globoke so naše rane in kako malo se v resnici slišimo. To je zgodba o izgubljenih besedah, neizrečenih bolečinah in trenutku, ko se je vse spremenilo.
Sem Marija, upokojena učiteljica iz Celja. Po smrti moža so se moji otroci oddaljili, ostala sem sama v praznem stanovanju, čeprav sem jim vse življenje dajala sebe. Zdaj se sprašujem, ali je bila vsa ta žrtev sploh vredna, če na koncu ostaneš sam in pozabljen.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko se je k nama vselila tašča. Napetosti so naraščale, še posebej, ko je moja žena Tjaša nenadoma odšla. Na koncu sem moral izbrati med ljubeznijo do žene in zvestobo do tašče – odločitev, ki me je raztrgala.
Tistega večera, ko sva z možem prvič po dolgih letih podnajemništva podpisovala kreditno pogodbo za najin prvi skupni dom, sva otroke pustila pri moji mami. Nisem slutila, da bo klic najinega mlajšega sina, ki je v solzah prosil, naj pride domov, sprožil plaz dvomov, krivde in družinskih konfliktov. Ta noč je razgalila vse naše strahove in razpoke v odnosih, ki jih prej nisem hotela videti.
Nekega večera sem odkril, da je moja osemletna hči, Tjaša, zapravila 3000 evrov za spletne igre. Ta dogodek me je prisilil, da sem se soočil ne le z banko in prazno denarnico, ampak tudi s svojimi napakami kot oče. V tej zgodbi razmišljam o zaupanju, krivdi in tem, kako težko je včasih biti dober starš.
Tistega večera, ko sva z možem otroke poslala k babici, nisem slutila, da bo ena sama odločitev razklala našo družino. Najmlajša hči, Ema, je že prvo noč jokala in prosila, naj pride domov, a midva sva vztrajala. Dve leti kasneje še vedno čutim posledice tiste noči in se sprašujem, ali sem kot mama ravnala prav.
