Od prvega dne zakona sem vso plačo izročala možu, prepričana, da je to izraz ljubezni. Po letih poniževanja in nadzora sem dojela, da sem izgubila sebe in pogum za življenje. To je moja zgodba o strahu, dvomih in poti do svobode.
Od nekdaj sem hrepenela po topli družini, a ko sem se poročila z Matejem, je njegova mama postala senca, ki je prežemala vsak kotiček najinega življenja. Njene zahteve, vmešavanje in nenehno kritiziranje so naju pripeljali do roba, kjer sva morala zamenjati celo ključavnico na vratih, da bi si izborila mir. Zdaj, ko sedim v tišini najinega stanovanja, se sprašujem, ali bi lahko bilo drugače in ali sploh še verjamem v družino.
En teden pred najino obletnico sem doživela trenutek, ki mi je za vedno spremenil pogled nase in na svojo vlogo v družini. V tej zgodbi razkrivam, kako sem se počutila nevidno in nepomembno v lastnem domu, ter kako sem se odločila, da bom končno postavila sebe na prvo mesto. Sprašujem se, ali je res naša dolžnost, da ženske vedno žrtvujemo svoje želje za druge.
Vse se je začelo z eno samo, navidez nedolžno opazko mojega moža. Odločila sem se, da mu pokažem, kaj pomeni vsakdanja skrb za družino, ki jo je tako zlahka podcenjeval. Ta odločitev je spremenila najin odnos in mene samo.
V trenutku, ko sta bila Miha in njegova mama na tržnici, sem v tišini spakirala svoje stvari. Moja zgodba razkriva, kako me je pritisk družinskih pričakovanj dušil in zakaj nisem več mogla živeti po pravilih drugih. Tisti dan sem sprejela odločitev, ki mi je za vedno spremenila življenje.
Moje ime je Marjeta in pripovedujem, kako sem v času moževe odsotnosti doživela pravi pekel pod streho njegove družine. Ko me je tašča želela izgnati iz hiše, sem se znašla ujeta med strahom, osamljenostjo in jezo, a prav vera in molitev sta mi dali moč, da sem se postavila zase. To je zgodba o bolečini, osebni rasti in iskanju dostojanstva v najbolj temnih trenutkih.
Moje ime je Andrej. Leta sem kritiziral svojo ženo Tanjo zaradi njenih kilogramov, dokler se nisem sam znašel v njenem položaju. Ta zgodba je moje priznanje, polno bolečine, sramu in upanja, da se kdaj naučimo gledati globlje od zunanjosti.
