Sem Marija, tašča iz Ljubljane, ujeta med sinom in snaho. Vsak dan se borim z občutkom osamljenosti, nerazumevanja in ponižanja v lastnem domu, kjer me pogosto spregledajo. Sprašujem se, ali je vredno žrtvovati sebe za družino, ki tvoje vrednosti ne prepozna.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sem morala sprejeti odločitev, ki je razklala mojo družino – oče je šel v dom za ostarele. Od takrat me spremljajo tišina, očitki in neizmerna krivda. Vsak večer se sprašujem, ali sem ravnala prav, in iščem razumevanje, ki ga ni.
Ko sem se upokojila, sem vso svojo energijo posvetila sinu Marku in njegovi ženi Tini. Upala sem, da bomo kot družina bolj povezani, a namesto tega sem se počutila vedno bolj odrinjeno in nepotrebno. To je zgodba o bolečini osamljenosti, ko te lastna družina ne vidi več.
Moje ime je Tanja in to je zgodba o moji borbi z materinstvom, nerazumevanjem moža in lastnimi mejami. Vsak dan sem se soočala z njegovimi očitki, da nič ne delam, medtem ko sem se borila z izčrpanostjo, osamljenostjo in občutkom krivde. To je moj krik po razumevanju in podpori, pa tudi vprašanje: kje smo kot družba zgrešili?
Vse življenje sem posvetila sinu, zdaj pa imam občutek, da sem ga izgubila. Vedno znova se postavi na stran svoje žene, jaz pa ostajam sama in nerazumljena. Ta zgodba je moj krik po razumevanju in iskanje odgovora, ali je materinska ljubezen res lahko preveč.
Moje ime je Marija. Leta sem delala v Avstriji kot čistilka, da bi svojim trem otrokom in možu v Sloveniji omogočila boljše življenje. Ko sem se po dolgih mesecih vrnila domov, sem po naključju izvedela, da me mož vara, otroci pa so to vedeli in molčali – ta izdaja me je zlomila in prisilila, da sem na novo premislila, kaj pomeni biti mati in ženska v današnji Sloveniji.
Moje ime je Danica. Vso življenje sem se borila, da bi moji otroci imeli več, kot sem imela sama – a zdaj, ko so odrasli, se počutim kot tujec v lastni družini. Sprašujem se, ali je ljubezen res mogoče kupiti z darili ali pa sem v tej bitki izgubila nekaj veliko bolj dragocenega.
V tej zgodbi pripovedujem o svojem bratu Martinu, ki je vse življenje žrtvoval za svojo družino, a ko je zbolel, so ga otroci pustili samega. Občutki krivde, družinski prepiri in vprašanja o vrednosti ljubezni me preganjajo. Sprašujem se, ali je žrtvovanje v današnji Sloveniji sploh še cenjeno.
Moje ime je Marija. Danes mi je sin Luka zaloputnil vrata pred nosom, ko sem mu želela prinesti domačo govejo juho. V tem trenutku sem se zavedla, da sem morda prestopila mejo in da me lastni otrok ne želi več v svojem življenju.
Od prvega dne materinstva sem čutila, kako se v mojem domu kopiči napetost. Moja tašča Marija je nenehno pritiskala na mojega moža Mateja, naj bo ob njej, medtem ko sem se sama borila z neprespanimi nočmi in osamljenostjo. Ta zgodba razkriva skrite bitke med generacijami, bolečino nerazumevanja in moč, ki jo najdeš, ko se končno postaviš zase.
Moje ime je Nina in moj svet se je sesul, ko me je mož izgnal iz najinega doma, ker nisem mogla imeti otrok. Ostala sem sama, ujeta v sramu, osamljenosti in govoricah v majhni slovenski vasi. Danes se sprašujem, ali se lahko resnično ponovno rodiš iz lastnega pepela.
Sredi noči, ko sem poskušala potolažiti hčerko Lano, mi je mož Matej rekel: ‚Ne zdržim več, pojdi k svoji mami!‘ Ostala sem sama pri starših z jokajočim dojenčkom, medtem ko sem se borila s krhkimi ostanki najinega zakona. Vprašujem se, ali je lahko ženska res tako sama v lastni družini.
