Moje ime je Zoran in to je zgodba o mojem sinu Filipu, o razpadu družinskih vezi, izgubljenih prijateljstvih in nemoči, da bi ga pustil. Vodim vas skozi boleče odločitve, ki sem jih moral sprejeti, skozi osamljenost, ki je sledila, in upanje, ki ga nikoli nisem povsem izgubil. Morda se boste prepoznali v mojem boju ali pa boste imeli drugačno mnenje – zanima me vaš pogled.
Ko se je snemanje serije ‚Sončni dnevi‘ končalo, sem ostala sama s svojo slavo in praznino. V tem zapisu razkrivam, kako sem se borila z izgubo identitete, družinskimi pričakovanji in slovensko realnostjo, kjer uspeh pogosto pomeni tudi zavist in osamljenost. Moja zgodba je iskren vpogled v življenje za kulisami, kjer ni vedno sončno.
Sem Marija, upokojena učiteljica iz Celja. Po smrti moža so se moji otroci oddaljili, ostala sem sama v praznem stanovanju, čeprav sem jim vse življenje dajala sebe. Zdaj se sprašujem, ali je bila vsa ta žrtev sploh vredna, če na koncu ostaneš sam in pozabljen.
Moj prihod domov iz porodnišnice s hčerko je bil daleč od sanjskega. Namesto topline in pripravljenega doma me je pričakal kaos, praznina in občutek popolne nemoči. Ta zgodba je moj krik – za vse ženske, ki so se znašle ujete med pričakovanji in kruto resničnostjo.
Moje ime je Marija. Leta sem delala v Avstriji kot čistilka, vsak cent pošiljala domov v Škofjo Loko, prepričana, da gradim boljšo prihodnost za svoja otroka in moža. Ko sem se končno vrnila, me je pričakala tišina, hladnost in izdaja, ki mi je raztrgala srce.
V eni sami noči sem zbrala pogum, spakirala kovček in z otrokoma pobegnila od moža, ki je uničil vse, kar sem imela rada. Leta sem se borila s pomanjkanjem, osamljenostjo in nerazumevanjem lastne družine. Danes vem, da se lahko človek pobere tudi iz najglobljega dna – a ali ima vsaka ženska to moč?
Vse se je začelo z bolečim ponižanjem v lokalni trgovini, kjer sem si prisegla, da bom poravnala račune. A v iskanju pravice sem odkrila, da je življenje polno presenečenj in da lahko tudi iz sovraštva zraste nekaj lepega. Ta zgodba je o tem, kako je nepričakovano prijateljstvo spremenilo moj pogled na svet in me naučilo, kaj pomeni resnična ponižnost.
Od prvega dne zakona me je tašča gledala kot vsiljivko. Moj mož Matej ne vidi nič slabega v njenem vedenju, jaz pa se vsak dan borim z občutkom osamljenosti in krivice. Ta zgodba je moj klic po razumevanju in podpori.
V zgodbi opisujem, kako sem se po smrti moža dolgo borila z osamljenostjo, dokler nisem nepričakovano spoznala novo ljubezen. Moji otroci in prijatelji so me zaradi tega obsojali in dvomili v moje odločitve, kar me je globoko prizadelo. Zgodba je iskrena izpoved o pogumu, da sledim svojemu srcu, kljub predsodkom in bolečini.
Moje ime je Matej in delam kot bolničar na oddelku za nevrološko rehabilitacijo v Ljubljani. Po možganski kapi, ko sem zapuščal bolnišnico, me ni pričakal nihče od družine. To je zgodba o izgubljeni ljubezni, družinskih sporih in mojem boju za odpuščanje.
V tej zgodbi opisujem, kako sem kot mama dveh odraslih otrok doživela bolečino zanemarjanja in osamljenosti. Po letih žrtvovanja za družino sem bila prisiljena postaviti ultimat: ali mi pomagajo, ali pa prodam vse in grem v dom za ostarele. Zgodba razkriva notranje boje, družinske konflikte in vprašanje, kaj pomeni biti starš v sodobni Sloveniji.
Moje ime je Marija in v tej zgodbi opisujem, kako sem izgubila stik s svojim sinom Matejem zaradi zapletenega odnosa z njegovo ženo, Petro. Vse se je začelo z enim samim nesporazumom, ki je prerasel v globoko bolečino in osamljenost. Zdaj se sprašujem, ali sem res izgubila svojega sina za vedno ali pa obstaja še upanje za spravo.
