Nekega deževnega večera je moj sin Tilen, komaj šestnajstleten, stal pred vrati z dojenčico v naročju. V trenutku se mi je življenje obrnilo na glavo, saj sem morala sprejeti vlogo babice in podpreti sina, ki je bil sam še otrok. Zgodba razkriva družinsko dramo, sram, predsodke in moč ljubezni v majhnem slovenskem kraju.
Moje ime je Tjaša in nikoli ne bom pozabila zadnjega pogleda, ki sem ga izmenjala z bratom Nejcem na bregu Save. Tistega dne se je nedolžna otroška igra sprevrgla v tragedijo, ki je za vedno zaznamovala našo družino. Ta zgodba je moj poskus, da najdem smisel v bolečini in z vami delim tisto, kar me še vedno preganja – Nejčeve zadnje besede.
Moje ime je Tjaša. Odraščala sem v hiši, kjer so bile stene prepojene s tišino, polno neizrečenih besed in starih zamer. To je zgodba o tem, kako sem se borila za svojo resnico med lažmi, prevarami in družinskimi skrivnostmi, ki so me skoraj potisnile čez rob.
Nekoč sem bila očetova princeska, zdaj pa me želi izseliti iz doma, kjer sem odrasla. V tej zgodbi razkrivam bolečino družinskih konfliktov, občutek izdaje in iskanje lastne vrednosti. Sprašujem se, ali sem res jaz tista, ki je zgrešila pot, ali pa je svet okoli mene postal preveč krut.
Vse se je začelo z navadno uro biologije, a končalo z razkritjem družinske skrivnosti, ki je pretresla temelje mojega sveta. Pripovedujem o bolečini, izdaji in upanju, ki so me spremljali, ko sem izvedela, da ni vse v moji družini tako, kot sem mislila. Resnica o mojem poreklu me je prisilila, da se soočim z največjim strahom – izgubo same sebe.
