Vse se je začelo z maminim pismom, v katerem me je prosila za preživnino. Morala sem se soočiti z bolečimi spomini, občutkom krivde in vprašanjem, ali ji dolgujem več, kot zahteva zakon. To je zgodba o bolečini, iskanju sebe in boju za svojo srečo.
V trenutku, ko sem na parkirišču pod cerkvijo zagledala moža, kako poljublja drugo žensko, se mi je življenje sesulo. V tej zgodbi opisujem svojo bolečino, notranji boj in odločitev, ali naj ostanem ali grem. Skozi družinske konflikte, sram in iskanje same sebe se sprašujem, kaj pomeni odpustiti in ali je mogoče znova zaupati.
Vse se je začelo tistega večera, ko je dedek v sredi dnevne sobe prvič vprašal: ‚Kdo si ti?‘ Od takrat naprej sem se vsak dan borila z njegovim pozabljanjem, družinskimi prepiri in lastnimi dvomi. Skozi to pot sem se naučila, kaj pomeni resnično ljubiti in odpuščati, ter kako težko je nositi breme družinske dediščine.
Ko sem zanosila v zadnjem letniku gimnazije, so me starši izgnali iz doma. S Kristjanom sva morala odraslosti pogledati naravnost v oči in si ustvariti življenje iz nič. Po desetih letih, ko sem si zgradila nov dom in družino, so se starši vrnili – tokrat kot tisti, ki potrebujejo pomoč.
Nekega deževnega večera se je moje življenje obrnilo na glavo, ko se je na pragu pojavila moja izgubljena hči – a le zato, da mi je pustila vnukinjo. Od takrat se vsak dan sprašujem, kje sva z možem zgrešila kot starša in ali ji bom lahko kdaj odpustila. Ta zgodba je moj poskus razumevanja krivde, družinskih skrivnosti in upanja na nov začetek.
Ko me je mama poklicala in povabila na družinsko praznovanje v domačo vas, sem vedela, da ne morem več molčati. V meni so se kopičile zamere in bolečina iz otroštva, ki jih nikoli nisem upala izreči. Ta obisk je postal trenutek, ko sem prvič spregovorila na glas – in s tem sprožila nevihto, ki je za vedno spremenila našo družino.
Pet let po tem, ko je moj sin Matej zapustil svojo ženo Nino in njuna dvojčka zaradi druge ženske, se še vedno borim z občutki izdaje, bolečine in krivde. Moje srce je razklano med materinsko ljubeznijo do sina in globokim sočutjem do nekdanje snahe, ki je ostala sama z otrokoma. Vsak dan znova se sprašujem, ali sem slaba mama, ker ne morem sprejeti njegovega novega življenja.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sem kot najstnica zanosila in me starši izgnali iz doma. Deset let kasneje, ko sem že zgradila svoje življenje in družino, so se starši vrnili v moje življenje, tokrat v stiski. Zgodba o bolečini, odpuščanju in iskanju lastne vrednosti v svetu, kjer te najbližji lahko najbolj prizadenejo.
V življenju sem vedno verjela, da sem dobra mama in babica. A tisti večer, ko sem svojega vnuka Nejca izročila sinu Marku, se je vse spremenilo. Danes se sprašujem, ali lahko ljubezen resnično popravi vse napake, ki jih naredimo v družini.
Moje ime je Maja Kovač in to je zgodba o tem, kako sem izgubila svojo najboljšo prijateljico Ano zaradi družinskega nasilja, a sem jo po letih molka in bolečine znova našla ter ji pomagala, da se postavi zase. V vsakdanjih prizorih iz ljubljanskih avtobusov, tržnice in majhnih stanovanj sem se soočila z lastnimi strahovi, krivdo in vprašanjem: ali lahko sploh koga rešiš, če sam ne želi biti rešen? Ta zgodba je moj poskus razumeti, kje se konča odgovornost prijatelja in kje se začne odgovornost družine ter družbe.
Nekega deževnega popoldneva je zvonec na vratih prekinil tišino mojega vsakdana. Ko sem odprla vrata, je pred menoj stala tašča, vsa v solzah, in razkrila skrivnost, ki je pretresla temelje naše družine. V zgodbi razmišljam o nezvestobi, neplodnosti in o tem, ali lahko resnično odpustim tistim, ki so me najbolj prizadeli.
Vse se je začelo z enim neprijetnim pogovorom s taščo, ki je razkril stare rane in me prisilil, da sem se soočila s svojimi strahovi. Medtem ko sem lovila ravnotežje med pričakovanji moža, otrok in lastnimi potrebami, sem se naučila postaviti meje in odpuščati. To je zgodba o bolečini, pogumu in ljubezni, ki zdravi tudi najgloblje razpoke.
