Na dan svoje poroke sem se znašla v vrtincu dvomov, strahov in družinskih konfliktov, ki so grozili, da bodo uničili najlepši dan mojega življenja. Skozi solze, molitev in iskrene pogovore sem odkrila moč vere in ljubezni, ki sta mi pomagala najti mir v srcu. Ta zgodba je moj iskren zapis o tem, kako sem na najpomembnejši dan našla vero vase, v ljubezen in v prihodnost.
Nekega torkovega večera, ko sem mislila, da je moje življenje končno našlo mir po moževi izdaji, se je nepričakovano pojavil na pragu. Njegova vrnitev je odprla stare rane in me prisilila, da se soočim z vprašanji, na katera nisem imela odgovorov. Zgodba o tem, kako se spopasti z izdajo, družinskimi pričakovanji in lastno vrednostjo.
Od prvega krika moje žene v kuhinji sem vedel, da se bo vse spremenilo. Moja prevara je bila le začetek plazu, ki je uničil našo družino. Zdaj, ko gledam nazaj, se sprašujem, ali je mogoče ponovno zgraditi zaupanje in ali si bom kdaj lahko odpustil.
Vse se je začelo tistega deževnega večera, ko sem se po dolgih letih vrnila v domačo vas. Stari spori, neizrečene besede in skrite bolečine so me pričakale za vrati domače hiše. V eni sami noči sem se morala soočiti z vsem, kar sem bežala, in odločiti, ali bom zmogla odpustiti – sebi in drugim.
Moje ime je Matej in delam kot bolničar na oddelku za nevrološko rehabilitacijo v Ljubljani. Po možganski kapi, ko sem zapuščal bolnišnico, me ni pričakal nihče od družine. To je zgodba o izgubljeni ljubezni, družinskih sporih in mojem boju za odpuščanje.
Že leta čutim, da sem odveč v življenju svojega sina in njegove žene. Ko pa me zdaj najbolj potrebujejo, se sprašujem, ali lahko prebolim preteklost in znova zgradim družinsko bližino. To je moja zgodba o bolečini, upanju in iskanju odpuščanja.
Moje otroštvo je zaznamovala hladnost in stroga distanca moje mame Marije. Ko je postala nemočna in me potrebovala, sem se znašla v notranjem boju med dolžnostjo in neozdravljenimi ranami. Zgodba razkriva, kako težko je odpustiti in najti sočutje tam, kjer ga nikoli nisi prejel.
Tistega nedeljskega popoldneva sem se znašla ujeta med možem in taščo, ko so v zraku letele besede, ki jih ni mogoče vzeti nazaj. V iskanju miru sem se zatekla k molitvi, a dvom in bolečina sta me razjedala še dolgo potem. To je zgodba o tem, kako sem skozi vihar družinskih konfliktov iskala sebe, odpuščanje in novo upanje.
Vse se je začelo z maminim pismom, v katerem me je prosila za preživnino. Morala sem se soočiti z bolečimi spomini, občutkom krivde in vprašanjem, ali ji dolgujem več, kot zahteva zakon. To je zgodba o bolečini, iskanju sebe in boju za svojo srečo.
V trenutku, ko sem na parkirišču pod cerkvijo zagledala moža, kako poljublja drugo žensko, se mi je življenje sesulo. V tej zgodbi opisujem svojo bolečino, notranji boj in odločitev, ali naj ostanem ali grem. Skozi družinske konflikte, sram in iskanje same sebe se sprašujem, kaj pomeni odpustiti in ali je mogoče znova zaupati.
Vse se je začelo tistega večera, ko je dedek v sredi dnevne sobe prvič vprašal: ‚Kdo si ti?‘ Od takrat naprej sem se vsak dan borila z njegovim pozabljanjem, družinskimi prepiri in lastnimi dvomi. Skozi to pot sem se naučila, kaj pomeni resnično ljubiti in odpuščati, ter kako težko je nositi breme družinske dediščine.
Ko sem zanosila v zadnjem letniku gimnazije, so me starši izgnali iz doma. S Kristjanom sva morala odraslosti pogledati naravnost v oči in si ustvariti življenje iz nič. Po desetih letih, ko sem si zgradila nov dom in družino, so se starši vrnili – tokrat kot tisti, ki potrebujejo pomoč.
