Moje ime je Matej in nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem, izčrpan od vsakdanjih skrbi in pritiskov, pobegnil na Pohorje. Mislil sem, da potrebujem le oddih, a sem s tem skoraj izgubil svojo družino. Ta zgodba je moje priznanje o sebičnosti, bolečini in poti nazaj k tistim, ki jih imam najraje.
Nekoč sem bila očetova princeska, zdaj pa me želi izseliti iz doma, kjer sem odrasla. V tej zgodbi razkrivam bolečino družinskih konfliktov, občutek izdaje in iskanje lastne vrednosti. Sprašujem se, ali sem res jaz tista, ki je zgrešila pot, ali pa je svet okoli mene postal preveč krut.
Vedno sem se bala družinskih srečanj, ker nikoli nisem vedela, kaj podariti. Najbolj me je vedno skrbelo, kako bo mama sprejela moje darilo – z njenim pogledom, ki je znal biti bolj boleč kot vsaka beseda. Ta zgodba je moj notranji boj med željo po sprejetosti in strahom pred razočaranjem.
Moje življenje je bilo videti popolno, dokler se ni vse sesulo. Vse sem žrtvovala za svojo družino, a sem na koncu izgubila sebe in bila izdana. Zdaj se sprašujem: kdo sploh sem, če vse, kar sem bila, ne obstaja več?
Pri šestdesetih letih sem se nepričakovano zaljubila v moškega, ki ni moj mož. Zdaj stojim pred najtežjo odločitvijo v življenju – ali naj zapustim družino zaradi ljubezni, ali ostanem ujeta v vlogi žene in matere, ki jo vsi pričakujejo od mene. Strah me je, da me otroci in mož ne bodo nikoli razumeli, če jim povem resnico.
Tistega nedeljskega popoldneva sem se znašla ujeta med možem in taščo, ko so v zraku letele besede, ki jih ni mogoče vzeti nazaj. V iskanju miru sem se zatekla k molitvi, a dvom in bolečina sta me razjedala še dolgo potem. To je zgodba o tem, kako sem skozi vihar družinskih konfliktov iskala sebe, odpuščanje in novo upanje.
Sem Ana in moj svet se je obrnil na glavo, ko se je moja tašča, gospa Marija, preselila k nam. Vsak dan sem razpeta med občutkom dolžnosti do družine in lastno potrebo po svobodi, medtem ko se moj zakon z Matjažem vse bolj krha. To je zgodba o mojem tihom boju, žrtvah in vprašanjih, ki jih nosi mnogo žensk v Sloveniji, a jih redko izrečejo na glas.
V tej zgodbi razkrivam svojo dolgoletno samoto, ki je posledica globokih družinskih ran in nenehnega iskanja lastne vrednosti. Skozi napete pogovore z mamo, spomine na pretekle zveze in vsakodnevne boje v Ljubljani, se sprašujem, ali je mogoče najti srečo brez partnerja. Moja zgodba je povabilo k razmisleku o tem, kaj pomeni biti sam v svetu, kjer je družina še vedno sveta vrednota.
Tistega večera sem se znašla na policijski postaji, obtožena nečesa, kar sem naredila iz ljubezni do sina. V eni noči so se razkrile družinske skrivnosti, ki so leta tiho tlele pod površjem. Še danes se sprašujem, ali je mogoče biti dobra hči, žena in mati, ne da bi pri tem izgubila samo sebe.
Mama me je poklicala in povedala, da prihajajo gostje, kar je v meni prebudilo stare strahove in zamere. Vedno sem se počutila kot tujka v lastni družini na vasi, kjer so družinska srečanja pomenila napetost in bolečino. Tokrat sem se odločila ostati, se soočiti s preteklostjo in svojimi občutki, brez bega.
V tej zgodbi opisujem, kako sem se znašla ujeta med možem in njegovo mamo, ko sem bila po krivem obtožena nečesa, česar nisem storila. Razkrivam bolečino izdaje, občutek nemoči in notranji boj za svojo resnico ter dostojanstvo. To je zgodba o tem, kako lahko družinske vezi postanejo orožje in kako težko je najti svoj glas, ko te lastna družina ne sliši.
Moje ime je Marija. Po 35 letih zakona sem se odločila za razvezo. Prvič v življenju sem si dovolila izbrati sebe in se vprašati, ali je kdaj prepozno za svobodo.
