Po letih pripomb, nasvetov in previsokih pričakovanjih je moja hčerka prekinila vse stike z menoj. Prepričana sem bila, da ji samo pomagam, dokler mi ni povedala, da zaradi mene v lastnem domu ne more več dihati. Zdaj živim med neodgovorjenimi sporočili, praznim otroškim stolčkom in vprašanjem, ali je moje opravičilo prišlo prepozno.
Dolga leta sem verjela očetu, da brez njegove pomoči ne znam sprejeti niti najpreprostejše odločitve. Ko sem se preselila v Ljubljano, sem se prvič zares soočila z najemnino, službo, osamljenostjo in lastnimi napakami. Najtežje pa ni bilo preživeti sama, ampak očetu dokazati, da njegova skrb ni bila vedno ljubezen.
Dolga leta sem prenašala taščine kritike, ker sem verjela, da s tišino varujem svojo družino. Ko me je zaradi izmišljenega zanemarjanja lastne hčerke prijavila na Center za socialno delo, se je vse sesulo. Z možem sva morala izbrati med udobjem in mirom, pri tem pa sva skoraj izgubila drug drugega.