Še danes se spomnim noči, ko se je naš dom iz otroškega smeha v nekaj urah spremenil v tišino, ki me duši. Z možem sva po sinovi nenadni smrti padla v temo krivde, nemoči in vprašanj, kako to sploh povedati najini hčerki. Zdaj o tem govorim zato, ker nočem, da bi kdo drug spregledal znake, ki smo jih mi prepozno razumeli.