Sem Marija, sedemdesetletna babica iz Kamnika, ki se nenadoma znajde pred nevidno mejo, ki jo je postavil moj zet Rok. Moja želja, da bi bila blizu hčerki Tini in vnuku Nejcu, se zaplete v vrtinec čustev, ko Rok postavi stroga pravila glede mojih obiskov. Kar se začne kot nedolžen poskus ohranjanja družinskih vezi, se spremeni v bolečo preizkušnjo, ki me prisili, da se vprašam, kje je meja med ljubeznijo in spoštovanjem osebnega prostora.
Že mesece sem bila ujeta v vlogo varuške za otroka svoje sosede, ker nisem znala reči ne. Danes sem prvič zbrala pogum in ji povedala, da ne morem več. Zdaj se sprašujem, ali sem sebična ali pa sem končno naredila nekaj zase.
Vse se je začelo z enim neprijetnim pogovorom s taščo, ki je razkril stare rane in me prisilil, da sem se soočila s svojimi strahovi. Medtem ko sem lovila ravnotežje med pričakovanji moža, otrok in lastnimi potrebami, sem se naučila postaviti meje in odpuščati. To je zgodba o bolečini, pogumu in ljubezni, ki zdravi tudi najgloblje razpoke.
Že od prvega trenutka sem čutila, da nekaj ni prav, a sem dovolila, da drugi odločajo namesto mene. Moja zgodba je prepletena z odpovedanim poročnim dnem, družinskimi spletkami in iskanjem lastnega glasu. Ali je mogoče ljubiti in hkrati ostati zvest samemu sebi?
Odraščala sem v skromni družini v Celju, kjer so bili denar in skrbi vsakdanji gostje. Ko sem odrasla in si ustvarila svoje življenje, je mama začela vedno pogosteje prositi za finančno pomoč, kar me je raztrgalo med občutkom krivde in željo po lastni svobodi. Moja zgodba je iskren pogled v notranji boj med dolžnostjo do staršev in pravico do lastne sreče.
Moje ime je Tjaša in vedno sem verjela, da je prijaznost ključ do sreče. A ko sem s petimi prijatelji začela vedno znova postavljati druge predse, se je naše življenje začelo zapletati v boleče vozle. Zgodba razkriva, kako nas je pretirana prijaznost pripeljala do roba in kako smo se morali naučiti reči ‚ne‘, da bi rešili sami sebe.
