Vedno sem verjela, da je družina najpomembnejša, a zdaj se mi zdi, kot da se vse podira. Sin in snaha živita pri nama, hči pa je s svojo odločitvijo vse obrnila na glavo. Sprašujem se, ali sem naredila prav, ko sem dovolila, da drugi vplivajo na naše življenje.
Sem Marija in vsak dan živim med upanjem in obupom, ker mi je onemogočeno, da bi bila del življenja svojega vnuka. Moja hči Tjaša je ujeta med mano in svojim možem Matejem, ki me ne želi v bližini. Ta zgodba je o bolečini, ki jo prinašajo družinske razprtije, o ljubezni, ki ne pozna meja, in o vprašanjih, na katera morda nikoli ne bom dobila odgovora.
Nekega sobotnega dopoldneva sem v trgovini doživela nekaj, kar mi je za vedno spremenilo pogled na ljudi in lastno družino. Ko sem pri blagajni ugotovila, da mi je izginila denarnica, se je začel pravi kaos – varnostniki, policija, celo reševalci, vsi so bili tam, jaz pa sem se borila za svojo čast in spoštovanje. Ta dan me je naučil, kako hitro lahko postaneš v očeh drugih le še sumljiva starka.
Sem Marija, stara 65 let, babica na polni delovni čas. V vrtincu vsakodnevnih obveznosti sem pozabila nase, na svoje želje in sanje. To je zgodba o tem, kako sem se izgubila – in kako sem si upala reči: dovolj.
V tej zgodbi sem Marija, žena in mama, ki je po štiridesetih letih zakona zbrala pogum in zahtevala ločitev. Mož Jože me je vse življenje jemal za samoumevno, a ko so otroci odrasli in sem ostala sama z njim, sem začutila, da me duši. Zgodba razkriva bolečino, strahove in upanje ženske, ki si na pragu starosti želi končno zaživeti zase.
V trenutku, ko sem izvedela, da bom postala babica, sem občutila mešanico veselja in zaskrbljenosti. Moj sin Matej in njegova žena Ana sta popolnoma predana svoji karieri, zato ne razumem, zakaj sta se odločila za otroka prav zdaj. V tej zgodbi razkrivam svoje notranje boje, družinske konflikte in vprašanja, ki si jih zastavljam kot mama in babica.
V zgodbi opisujem, kako sva z možem po upokojitvi ustvarila sanjski vrt za vnuke, a je snahina reakcija razkrila globlje družinske napetosti. Skozi konflikte, tišine in pogovore sem se morala soočiti z lastnimi pričakovanji in razočaranji. Na koncu se vprašam, ali lahko ljubezen do družine premosti razlike v vrednotah in pogledih na življenje.
V tej zgodbi se znajdem v vlogi matere, ki se spopada z bolečino in razočaranjem, ko odrasli sin še vedno pričakuje finančno pomoč. Prepletajo se občutki krivde, jeze in nemoči, medtem ko iščem odgovore, kje sem kot mama naredila napako. Zgodba odpira vprašanja o vzgoji, odgovornosti in ljubezni v sodobni slovenski družini.
