Od nekdaj sem si želela, da bi moja hči živela bolje, kot sem jaz. Ko je želela zapustiti svojega bogatega moža, sem se z vso močjo uprla, saj sem verjela, da ne razume, kako redka je njena priložnost. A v boju za njeno prihodnost sem morda izgubila nekaj veliko bolj dragocenega.
Moja hči mi je priznala, da je prevarala moža. V meni se je začel boj med materinsko ljubeznijo in občutkom za pravico. Zgodba razkriva, kako sem se spopadala z njenim priznanjem in lastnimi vrednotami.
Nekega deževnega večera me je hči prosila, naj pazim na vnuka, ker mora nujno v bolnišnico. Medtem ko sem skrbela za malega Nejca, sem po naključju odkrila pisma in dnevnik, ki so razkrili grozljivo resnico o njenem zakonu in psihičnem nasilju. Borila sem se za svojo hčer in vnuka, a v sebi sem se spraševala, koliko v resnici poznamo tiste, ki jih imamo najraje.
Moje ime je Ivana in v zadnjem letu sem izgubila vse, kar sem imela za samoumevno – predvsem zaupanje v lastno družino. Moja mama in moj bivši mož, Gregor, sta se nepričakovano povezala proti meni v boju za skrbništvo nad najino hčerko Ano. Vsak dan znova se sprašujem, ali sem res jaz tista, ki je izgubila kompas, ali pa je svet okoli mene postal tako tuj, da v njem ne prepoznam več nikogar.
Viharno vstopim v stanovanje, vrečke iz trgovine mi drsijo iz rok, ko v kuhinji zagledam neznanca, ki pije mojo kavo. Moja mama, Marija, stoji ob njem s pogledom, ki ga še nikoli nisem videla – polnim krivde in nemoči. Ta zgodba je o izdaji, osamljenosti, družinskih mejah in o tem, kako sem skozi zapuščen vrt našla pot do sprave in novega začetka.
Sem Ana, mama iz Ljubljane, ki je vse življenje posvetila svoji hčerki, a sem bila izključena iz najpomembnejšega trenutka njenega življenja. Ko sem izvedela, da bo postala mama, sem bila zadnja, ki je to izvedela – in to me je globoko prizadelo. To je zgodba o razpadu vezi, tišini in bolečini, ki še vedno ne najde odgovora.
Na drugi rojstni dan moje hčerke je moja bivša tašča, gospa Marija, izrazila željo, da bi jo obiskala. Moj bivši mož, Andrej, je na ta dan popolnoma pozabil, a jaz sem Mariji dovolila priti. Dogodki tistega dne so me prisilili, da sem se vprašala, ali je zvestoba sebi in svojemu otroku pomembnejša od družinskih vezi.
Sem Ivana iz Celja. Moja največja bolečina je, da me lastna hči Lara kliče le, ko potrebuje denar, ne pa mene kot mame. Kljub vsemu še vedno upam, da bova nekoč našli pot druga do druge.
Moja mama mi noče izročiti stanovanja, ki mi ga je zapustila babica. Ujeta sem med bolečino izgube in družinskim konfliktom, ki razjeda naš odnos. Vsak dan se sprašujem, ali je vredno vztrajati ali naj popustim zaradi miru v družini.
Tiste noči, ko je veter lomil veje, sem na pragu našla svojo vnukinjo, a brez sledu o hčerki. V tej zgodbi se spopadam z bolečino, krivdo in vprašanji, ki jih prinesejo skrivnosti v družini. Poskušam razumeti, zakaj je moja Rina izginila in kako naj sprejmem vnukinjo, ki je nenadoma postala moje vse.
Sem Marija, stara 67 let, in imam eno samo hčer, Nino. Po moževi izdaji sem jo vzgajala sama, zdaj pa me obtožuje, da sem preveč vsiljiva. V sebi čutim praznino, ki je ne znam zapolniti, in se sprašujem, ali je res ljubezen lahko preveč.
Ko me je mama poklicala in povabila na družinsko praznovanje v domačo vas, sem vedela, da ne morem več molčati. V meni so se kopičile zamere in bolečina iz otroštva, ki jih nikoli nisem upala izreči. Ta obisk je postal trenutek, ko sem prvič spregovorila na glas – in s tem sprožila nevihto, ki je za vedno spremenila našo družino.
