Sem Ivana iz Celja. Moja največja bolečina je, da me lastna hči Lara kliče le, ko potrebuje denar, ne pa mene kot mame. Kljub vsemu še vedno upam, da bova nekoč našli pot druga do druge.
Moja mama mi noče izročiti stanovanja, ki mi ga je zapustila babica. Ujeta sem med bolečino izgube in družinskim konfliktom, ki razjeda naš odnos. Vsak dan se sprašujem, ali je vredno vztrajati ali naj popustim zaradi miru v družini.
Tiste noči, ko je veter lomil veje, sem na pragu našla svojo vnukinjo, a brez sledu o hčerki. V tej zgodbi se spopadam z bolečino, krivdo in vprašanji, ki jih prinesejo skrivnosti v družini. Poskušam razumeti, zakaj je moja Rina izginila in kako naj sprejmem vnukinjo, ki je nenadoma postala moje vse.
Sem Marija, stara 67 let, in imam eno samo hčer, Nino. Po moževi izdaji sem jo vzgajala sama, zdaj pa me obtožuje, da sem preveč vsiljiva. V sebi čutim praznino, ki je ne znam zapolniti, in se sprašujem, ali je res ljubezen lahko preveč.
Ko me je mama poklicala in povabila na družinsko praznovanje v domačo vas, sem vedela, da ne morem več molčati. V meni so se kopičile zamere in bolečina iz otroštva, ki jih nikoli nisem upala izreči. Ta obisk je postal trenutek, ko sem prvič spregovorila na glas – in s tem sprožila nevihto, ki je za vedno spremenila našo družino.
V trenutku, ko sem s tresočimi rokami zaprla vrata pred svojo hčerko, sem vedela, da se je v meni nekaj zlomilo. Moja hči, Ana, je bila vedno občutljiva in nežna, a njene odločitve v zakonu so nas vse potisnile v bolečo dilemo. Zdaj stojim med svojo ljubeznijo do nje in lastno mejo dostojanstva, razpeta med materinsko skrbjo in željo po miru.
Na dan hčerine poroke sem v kopalnici odkrila resnico, ki mi je raztrgala srce. V trenutku sem se znašla pred izbiro: zaščititi svojo družino ali razkriti bolečo resnico. Zdaj se sprašujem, ali sem ravnala prav ali sem ji vzela možnost za srečo.
Moje ime je Marija in vse življenje sem verjela, da sem hči svojih staršev, dokler ni neka nevihtna noč razkrila skrivnosti, ki je za vedno spremenila našo družino. Mama Tamara je v sebi nosila težo resnice, ki jo je skrivala pred vsemi, in ko je ta prišla na dan, sem se morala vprašati, kaj v resnici pomeni biti družina. To je zgodba o bolečini, izdaji, ljubezni in pogumu ženske, ki je vzgajala tuje dete kot svoje.
Moja hči mi je priznala, da se ob moževih starših počuti manjvredno, ker jim ne morem nuditi toliko kot oni. Njihovo bogastvo me vedno znova postavlja v senco, a ona ne vidi, da se vsak dan borim, da ji dam vsaj nekaj. Ta zgodba je o bolečini primerjav, tihem boju za dostojanstvo in vprašanju, ali je materinska ljubezen res dovolj.
Pri dvanajstih letih sem doživela razpad družine, ko sta se moja starša, Andrej in Marija, ločila v grenkem prepiru. Dvajset let kasneje sem se odločila odpustiti očetu, kar je med mano in mamo povzročilo novo bolečo razpoko. Ta zgodba je moj poskus razumeti, zakaj je odpuščanje lahko tako težko in zakaj nas preteklost še vedno drži v svojih krempljih.
