Moje skrbno načrtovane počitnice z družino na slovenski obali so se spremenile v čustveni vihar, ko je nepričakovano prišla mama. Med prepiri, starimi ranami in vprašanjem, ali lahko končno postavim svojo družino na prvo mesto, sem se morala soočiti sama s sabo. To je zgodba o poletju, ko je bilo vse na kocki.
Pred desetimi leti mi je mama podarila hišo, a namesto svobode sem dobila nov zapor. Vsaka njena prisotnost v mojem domu me duši in razdvaja, saj ne znam postaviti meje med hvaležnostjo in lastno neodvisnostjo. Sprašujem se, ali je mogoče zares živeti, če si še vedno ujet v materinem objemu.
Od nekdaj sem čutila, da sem za mamo le breme in obveznost, ne pa ljubljena hči. Zdaj, ko je ostarela in potrebuje mojo pomoč, pričakuje, da bom vse pozabila in ji stala ob strani. A kako naj oprostim, če opravičila nikoli ni bilo?
Sem Ana, ženska iz Maribora, ki je leta poskušala držati svojo družino skupaj, medtem ko sta me mož in mama vlekla vsak na svojo stran. V nenehnih prepirih, finančnih stiskah in tišini, ki je bolela bolj kot besede, sem se borila za srečo svojih otrok in svoje dostojanstvo. Na koncu sem morala sprejeti odločitev, ki mi je za vedno spremenila življenje.
Telefon je zazvonil in v hipu sem vedela, da bo ta klic spremenil vse. Poklicali so iz urgence, da je moj bivši mož, ki ga nisem videla že več kot desetletje, v bolnišnici in da sem jaz njegova kontaktna oseba. Morala sem se soočiti z bolečo preteklostjo, razkriti resnico najini hčeri in se odločiti, ali bom zmogla odpustiti – sebi, njemu in življenju.
Od nekdaj sem si želela, da bi moja hči živela bolje, kot sem jaz. Ko je želela zapustiti svojega bogatega moža, sem se z vso močjo uprla, saj sem verjela, da ne razume, kako redka je njena priložnost. A v boju za njeno prihodnost sem morda izgubila nekaj veliko bolj dragocenega.
Moja hči mi je priznala, da je prevarala moža. V meni se je začel boj med materinsko ljubeznijo in občutkom za pravico. Zgodba razkriva, kako sem se spopadala z njenim priznanjem in lastnimi vrednotami.
Nekega deževnega večera me je hči prosila, naj pazim na vnuka, ker mora nujno v bolnišnico. Medtem ko sem skrbela za malega Nejca, sem po naključju odkrila pisma in dnevnik, ki so razkrili grozljivo resnico o njenem zakonu in psihičnem nasilju. Borila sem se za svojo hčer in vnuka, a v sebi sem se spraševala, koliko v resnici poznamo tiste, ki jih imamo najraje.
Moje ime je Ivana in v zadnjem letu sem izgubila vse, kar sem imela za samoumevno – predvsem zaupanje v lastno družino. Moja mama in moj bivši mož, Gregor, sta se nepričakovano povezala proti meni v boju za skrbništvo nad najino hčerko Ano. Vsak dan znova se sprašujem, ali sem res jaz tista, ki je izgubila kompas, ali pa je svet okoli mene postal tako tuj, da v njem ne prepoznam več nikogar.
Viharno vstopim v stanovanje, vrečke iz trgovine mi drsijo iz rok, ko v kuhinji zagledam neznanca, ki pije mojo kavo. Moja mama, Marija, stoji ob njem s pogledom, ki ga še nikoli nisem videla – polnim krivde in nemoči. Ta zgodba je o izdaji, osamljenosti, družinskih mejah in o tem, kako sem skozi zapuščen vrt našla pot do sprave in novega začetka.
Sem Ana, mama iz Ljubljane, ki je vse življenje posvetila svoji hčerki, a sem bila izključena iz najpomembnejšega trenutka njenega življenja. Ko sem izvedela, da bo postala mama, sem bila zadnja, ki je to izvedela – in to me je globoko prizadelo. To je zgodba o razpadu vezi, tišini in bolečini, ki še vedno ne najde odgovora.
Na drugi rojstni dan moje hčerke je moja bivša tašča, gospa Marija, izrazila željo, da bi jo obiskala. Moj bivši mož, Andrej, je na ta dan popolnoma pozabil, a jaz sem Mariji dovolila priti. Dogodki tistega dne so me prisilili, da sem se vprašala, ali je zvestoba sebi in svojemu otroku pomembnejša od družinskih vezi.
