Moja zgodba se začne tistega večera, ko je mama vstopila v dnevno sobo z novim zaročencem in se je moj svet v trenutku obrnil na glavo. Vse, kar sem poznala, je razpadlo – ostala sem sama s svojo bolečino, razpeta med ljubeznijo do mame in potrebo, da zaščitim sebe. Še danes se sprašujem, ali je mogoče odpustiti, ko te tisti, ki jih imaš najraje, pozabijo.
V domu starejših pišem pismo svoji hčerki, ki me že dolgo ni obiskala. Vsak večer, ko se luči ugasnejo, upam, da bo prišla, a ostajam sama s svojimi mislimi in bolečino. Sprašujem se, ali sem res postala le še breme in ali si zaslužim vsaj drobec njene pozornosti.
Nikoli si nisem mislila, da bom stala pred vrati lastne hčere in čakala, ali mi bo dovolila vstopiti v njeno novo življenje. V tej zgodbi razkrivam bolečino, ki jo čuti mati, ko jo otrok zavrne, in iščem odgovore na vprašanja, ki jih morda nikoli ne bom dobila. To je izpoved o izgubi, ponosu in neizrečenih besedah.
Moja zgodba se začne z dramatičnim telefonskim klicem, ki je raztrgal našo družino in preizkusil mojo ljubezen do hčerke. Leta sem se borila za zdravje in srečo svoje Neže, ob tem pa se spopadala z nerazumevanjem moža in hladnostjo lastne mame. Šele nepričakovano srečanje z neznanko na stopnišču mi je dalo moč, da sem se postavila zase in za svojo hčer.
Na dan hčerine poroke sem, namesto ponosa, v njenih očeh videla očitek. V tej zgodbi razkrivam, kako so neizrečena pričakovanja in ponos razklala najin odnos ter kako sem se borila, da bi razumela, kje sem kot mati zgrešila. To je izpoved o bolečini, ki jo lahko povzroči ljubezen, če ji dovolimo, da jo preglasijo zamere in nerazumevanje.
Moje ime je Marija in sem vdova na skromni pokojnini. Moja hči Zuzana mi očita, da ji ne morem finančno pomagati tako kot njeni bogati tast in tašča, kar med nama ustvarja bolečino in nerazumevanje. V tej zgodbi razkrivam svojo notranjo stisko, upanje in vprašanja, ki si jih zastavljam kot mama, ki si želi le ljubezni in razumevanja.
Sedim za kuhinjsko mizo, strmim v telefon in čakam na sporočilo, ki ga ni in ni. Dve leti je že, odkar se mi hči ni oglasila, in vsak dan je težji od prejšnjega. To je moja zgodba o bolečini, iskanju napak in upanju, da me bo kdo razumel.
Moje skrbno načrtovane počitnice z družino na slovenski obali so se spremenile v čustveni vihar, ko je nepričakovano prišla mama. Med prepiri, starimi ranami in vprašanjem, ali lahko končno postavim svojo družino na prvo mesto, sem se morala soočiti sama s sabo. To je zgodba o poletju, ko je bilo vse na kocki.
Pred desetimi leti mi je mama podarila hišo, a namesto svobode sem dobila nov zapor. Vsaka njena prisotnost v mojem domu me duši in razdvaja, saj ne znam postaviti meje med hvaležnostjo in lastno neodvisnostjo. Sprašujem se, ali je mogoče zares živeti, če si še vedno ujet v materinem objemu.
Od nekdaj sem čutila, da sem za mamo le breme in obveznost, ne pa ljubljena hči. Zdaj, ko je ostarela in potrebuje mojo pomoč, pričakuje, da bom vse pozabila in ji stala ob strani. A kako naj oprostim, če opravičila nikoli ni bilo?
Sem Ana, ženska iz Maribora, ki je leta poskušala držati svojo družino skupaj, medtem ko sta me mož in mama vlekla vsak na svojo stran. V nenehnih prepirih, finančnih stiskah in tišini, ki je bolela bolj kot besede, sem se borila za srečo svojih otrok in svoje dostojanstvo. Na koncu sem morala sprejeti odločitev, ki mi je za vedno spremenila življenje.
Telefon je zazvonil in v hipu sem vedela, da bo ta klic spremenil vse. Poklicali so iz urgence, da je moj bivši mož, ki ga nisem videla že več kot desetletje, v bolnišnici in da sem jaz njegova kontaktna oseba. Morala sem se soočiti z bolečo preteklostjo, razkriti resnico najini hčeri in se odločiti, ali bom zmogla odpustiti – sebi, njemu in življenju.
