Nekega jutra sem ujela taščo, kako stoji nad mojim sinom in v rokah drži sliko mojega moža iz otroštva. V tistem trenutku sem začutila, da med nama nekaj ni izrečeno, nekaj, kar visi v zraku že leta. Moja zgodba je potovanje skozi družinske skrivnosti, iskanje zaupanja in moj boj za mesto matere v družini, kjer tradicija pogosto preglasi ljubezen.
Sredi noči, ko sem poskušala potolažiti hčerko Lano, mi je mož Matej rekel: ‚Ne zdržim več, pojdi k svoji mami!‘ Ostala sem sama pri starših z jokajočim dojenčkom, medtem ko sem se borila s krhkimi ostanki najinega zakona. Vprašujem se, ali je lahko ženska res tako sama v lastni družini.
Vse se je začelo na tisti soparni ponedeljkovi popoldnevi, ko sem z bolnim sinom sedela v prenatrpanem vlaku proti Novemu mestu. Medtem ko sem se borila z lastno izčrpanostjo in nemočjo, je neznanec s svojim dejanjem pokazal, da toplina in sočutje še nista izginila iz naših src. Ta trenutek mi je za vedno spremenil pogled na ljudi okoli sebe.
Od prvega dne materinstva sem čutila, kako se v mojem domu kopiči napetost. Moja tašča, Marija, je nenehno pritiskala na mojega moža, da bi bil več z njo, medtem ko sem se sama borila z nespečnostjo in osamljenostjo. Ta zgodba razkriva skrite bitke med generacijami, bolečino nerazumevanja in moč, ki jo najdeš, ko se odločiš braniti sebe.
Stara sem 45 let in sem si želela miru, a življenje mi je prineslo povsem drugačno pot. Moja hči se je s svojo majhno hčerko vrnila domov, kar je v naš dom prineslo napetosti, stare zamere in nove skrbi. To je zgodba o ljubezni, utrujenosti in vprašanjih, ki mi ne dajo spati.
Moj sin Miha me ni povabil na svojo poroko. V tej boleči zgodbi razkrivam razpoke v najinem odnosu, posledice ločitve in svojo tiho borbo za spravo. To je izpoved o ljubezni, izgubi in upanju, ki nikoli ne umre.
Moje ime je Tanja in po dolgih letih neplodnosti sem v 38. letu prvič postala mama. Moj sin Luka je središče mojega sveta, a vsak dan se borim z občutki krivde, ker ga morda preveč razvajam, medtem ko mož Matej in ostali v družini menijo, da mu s tem škodujem. Ta zgodba je moj iskren poskus najti ravnovesje med brezpogojno ljubeznijo in nujno vzgojo, ob soočanju z obsojanjem, lastnimi strahovi in vsakodnevnimi izzivi starševstva v poznih tridesetih.
Nekega jutra sem v otroški sobi ujela svojo taščo, kako sinu kaže fotografijo mojega moža iz otroštva. Ta trenutek je odprl stare rane in sprožil val dvomov, strahov ter neizgovorjenih besed med mano, možem in njegovo mamo. Skozi tesnobo, negotovost in družinske skrivnosti iščem svoje mesto v družini, ki me nikoli ni zares sprejela.
Sem Marija, mati desetih hčera iz majhne vasi na Dolenjskem. Moje življenje je prepleteno z nenehnimi pričakovanji moža, tašče in celotne vasi, ki si vsi želijo sina, medtem ko se sama borim za drobce lastne sreče in identitete. To je zgodba o upanju, razočaranjih in moči ženske, ki noče več živeti le za druge.
Moj prihod domov iz porodnišnice s hčerko je bil daleč od sanjskega. Namesto topline in pripravljenega doma me je pričakal kaos, praznina in občutek popolne nemoči. Ta zgodba je moj krik – za vse ženske, ki so se znašle ujete med pričakovanji in kruto resničnostjo.
Moje ime je Marjeta in po letih borbe z neplodnostjo sem končno postala mama. A telefonski klic iz ljubljanske porodnišnice mi je v trenutku uničil vse sanje in postavil na preizkušnjo najin zakon z možem Andrejem. To je zgodba o bolečini, izgubi in pogumu, da se soočim z resnico.
Nikoli si nisem mislila, da bo novica o tretji nosečnosti razdrla moj zakon. Z Markom sva leta gradila dom in vzgajala dva otroka, a ena novica je vse obrnila na glavo. To je moja zgodba o tem, kako sem iz sanj o veliki družini pristala sama, borila za sebe in svoje otroke.
