Sem Marija, mati desetih hčera iz majhne vasi na Dolenjskem. Moje življenje je prepleteno z nenehnimi pričakovanji moža, tašče in celotne vasi, ki si vsi želijo sina, medtem ko se sama borim za drobce lastne sreče in identitete. To je zgodba o upanju, razočaranjih in moči ženske, ki noče več živeti le za druge.
Moj prihod domov iz porodnišnice s hčerko je bil daleč od sanjskega. Namesto topline in pripravljenega doma me je pričakal kaos, praznina in občutek popolne nemoči. Ta zgodba je moj krik – za vse ženske, ki so se znašle ujete med pričakovanji in kruto resničnostjo.
Moje ime je Marjeta in po letih borbe z neplodnostjo sem končno postala mama. A telefonski klic iz ljubljanske porodnišnice mi je v trenutku uničil vse sanje in postavil na preizkušnjo najin zakon z možem Andrejem. To je zgodba o bolečini, izgubi in pogumu, da se soočim z resnico.
Nikoli si nisem mislila, da bo novica o tretji nosečnosti razdrla moj zakon. Z Markom sva leta gradila dom in vzgajala dva otroka, a ena novica je vse obrnila na glavo. To je moja zgodba o tem, kako sem iz sanj o veliki družini pristala sama, borila za sebe in svoje otroke.
Moje ime je Eva in še danes slišim šelestenje tistega papirja, ki je za vedno spremenil moj pogled na materinstvo. Ko sem v nabiralniku našla pismo soseda Borisa, v katerem je brez zadržkov kritiziral moje vzgojne metode, sem bila najprej besna, potem pa sem se začela spraševati, ali ima morda prav. Ta zgodba je moj boj za spoštovanje, razumevanje in ljubezen v družini – in v naši skupnosti.
V eni sami noči sem iz ljubeče žene in matere postala osumljenka. Družinske skrivnosti so prišle na dan in prisiljena sem bila razmisliti, koliko sem žrtvovala za druge. Zdaj se sprašujem, ali je mogoče biti dobra hči, žena in mama, ne da bi pri tem izgubila samo sebe.
Nekega večera sem možu predlagala, naj mi plačuje za vsakodnevno skrb za najino hčerko. Ta pogovor je razkril globoke razpoke v najinem odnosu in me prisilil, da sem se vprašala, koliko je vredno neplačano delo mater. Zgodba o tem, kako sem se borila za spoštovanje in priznanje v lastni družini.
Vse se je spremenilo tistega dne, ko je moj mož Peter odšel in me pustil samo z otrokoma v stari, razpadajoči hiši na koncu vasi. Bojevala sem se z občutki krivde, strahu in brezupa, a sem morala najti moč zaradi svojih otrok. To je zgodba o iskanju novega začetka, kjer pa smo namesto sreče našli le nove preizkušnje.
Vse se je začelo s telefonskim klicem, ki mi je razbil iluzijo o srečni družini. Med neprespanimi nočmi, kupi računov in moževimi zahtevami sem se borila za svojo vrednost. To je zgodba o izdaji, nevidnem bremenu materinstva in vprašanjih, ki ostanejo, ko zmanjka solz.
Moja zgodba se začne na letališču Jožeta Pučnika, kjer sem s hčerko in sinom stala v vrsti za vstop v letalo, medtem ko sta moj mož, Tomaž, in njegova mama že sedela v prvem razredu. Ta trenutek me je prisilil, da sem se zazrla v svoje življenje, v svojo vlogo v družini in v to, koliko sem pripravljena še požreti. Skozi potovanje sem se soočila z mešanico sramu, jeze in odločnosti, ki me je pripeljala do pomembnih odločitev.
V trenutku, ko sem mislila, da je življenje že napisalo vse moje zgodbe, sem v 47. letu izvedela, da sem noseča. Namesto veselja je novica razklala mojo družino in obudila stare strahove ter predsodke. To je moja izpoved o bolečini, upanju in boju za materinstvo, ko tega ne pričakuje nihče – niti jaz sama.
V trenutku, ko sem slišala Markove besede, da potrebuje premor in naj grem z najino hčerko k svojim staršem, se mi je svet sesul. V tej zgodbi razkrivam bolečino, osamljenost in notranji boj, ki sem ga doživljala kot mlada mama, ko sem bila prisiljena zapustiti svoj dom. To je zgodba o iskanju moči v nemoči in o tem, kako pomembno je, da si v družini prisluhnemo.
