Moje ime je Marija. Leta sem delala v Avstriji kot čistilka, vsak cent pošiljala domov v Škofjo Loko, prepričana, da gradim boljšo prihodnost za svoja otroka in moža. Ko sem se končno vrnila, me je pričakala tišina, hladnost in izdaja, ki mi je raztrgala srce.
Sem Marija, mati dveh sinov in žena, ki je odšla v Avstrijo, da bi svoji družini omogočila boljše življenje. Po naključju sem odkrila moževo prevaro in zaroto molka svojih otrok. To je zgodba o bolečini, razočaranju in večnem vprašanju, ali lahko še kdaj zaupam svojim najbližjim.
Moj sin, Matej, mi je nekega večera hladno rekel, da moram spati v kleti naše hiše, ker on in njegova družina potrebujejo več prostora. Leta sem prenašala, da so me izkoriščali in potiskali na rob, dokler mi hči Petra ni pomagala najti poguma, da se postavim zase. To je zgodba o tem, kako se lahko mati počuti izrinjeno iz lastnega doma – in ali obstaja pot iz takšnega ponižanja.
V trenutku, ko sem odkrila, da je nagrobnik mojega sina izginil, se mi je svet sesul. Iskanje resnice me je pripeljalo do bolečih spoznanj o ljudeh, ki sem jim zaupala. Ta zgodba je o izgubi, izdaji in moči materinske ljubezni, ki ne pozna meja.
Moja mama je vedno menila, da sem si izbrala napačnega moža. Njene besede so kot sol na rano, ko se trudiva preživeti in skrbeti za najinega avtističnega sina. Vsak dan je boj za dostojanstvo, razumevanje in kanček sreče v svetu, kjer so predsodki močnejši od ljubezni.
Pet let po tem, ko je moj sin Matej zapustil svojo ženo Nino in njuna dvojčka zaradi druge ženske, se še vedno borim z občutki izdaje, bolečine in krivde. Moje srce je razklano med materinsko ljubeznijo do sina in globokim sočutjem do nekdanje snahe, ki je ostala sama z otrokoma. Vsak dan znova se sprašujem, ali sem slaba mama, ker ne morem sprejeti njegovega novega življenja.
Sem Milica Novak in moja zgodba je zgodba o materinski ljubezni, ki se je morala postaviti po robu medicinskim napovedim in družinskim pritiskom. Ko so mi zdravniki povedali, da moje srce ne bo zdržalo nosečnosti s trojčki, so mi predlagali, naj se odrečem enemu otroku. A kako naj mati izbere med svojimi otroki?
Tistega večera sem se znašla na policijski postaji, obtožena nečesa, kar sem naredila iz ljubezni do sina. V eni noči so se razkrile družinske skrivnosti, ki so leta tiho tlele pod površjem. Še danes se sprašujem, ali je mogoče biti dobra hči, žena in mati, ne da bi pri tem izgubila samo sebe.
Sem Mateja, mati samohranilka iz Maribora. Moja zgodba je prepletena z boja s predsodki, revščino in lastno družino, ki mi je obrnila hrbet. Kljub vsemu sem našla moč, da sem se postavila na noge in svoji hčerki pokazala, da se tudi v najtežjih trenutkih splača verjeti vase.
Moje ime je Ana. V življenju sem vedno stala v senci svojega brata Leona, maminega zlatega sina. Ko mama zboli, se v meni prebudijo stari spomini, bolečina in vprašanje: ali sem res dolžna pozabiti vse krivice in biti tista, ki nosi breme skrbi?
Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem morala izpustiti roko svoje dveletne hčerke Eme. V bolniški sobi, obdana z medicinskimi sestrami, ki so tiho prepevale ‚Sijaj, sijaj sončece‘, sem se soočila z najtežjo odločitvijo v življenju – darovati Emičine organe drugim otrokom. Ta zgodba je o bolečini, ljubezni in pogumu, za katerega nisem vedela, da ga premorem.
Vedno sem verjela, da je družina najpomembnejša, a zdaj se mi zdi, kot da se vse podira. Sin in snaha živita pri nama, hči pa je s svojo odločitvijo vse obrnila na glavo. Sprašujem se, ali sem naredila prav, ko sem dovolila, da drugi vplivajo na naše življenje.
