Sem Marija, babica treh vnukov, in vse življenje sem sanjala o hiši ob Dravi. Ko sem končno uresničila svoje sanje, so se v družini razplamteli stari konflikti, ljubosumje in neizrečene zamere. Zdaj se sprašujem – ali je mogoče zgraditi srečo, ne da bi pri tem ranili tiste, ki jih imamo najraje?
Vse se je začelo z nedolžno igro na igrišču, a nekaj besed mojega moža in otroška želja sta v trenutku razbila dolgoletno prijateljstvo z Nino. V tej zgodbi razkrivam, kako globoko lahko sežejo starševske negotovosti in kako hitro se lahko zaupanje spremeni v zamero. Zdaj se sprašujem, ali smo odrasli res bolj otročji kot naši otroci, ko gre za ljubosumje in prizadetost.
V zgodbi opisujem, kako sem se v majhnem slovenskem mestu znašla ujeta med možem in njegovo družino, ki je z ljubosumjem, vmešavanjem in nenehnimi pripombami zastrupljala najin zakon. Po letih notranjih bojev in ponižanj sem sprejela težko odločitev, da prekinem vse stike z njimi, da bi zaščitila sebe in svoj zakon. Zdaj, ko sem ostala sama s svojo odločitvijo, se še vedno sprašujem, ali sem ravnala prav.
Nekega večera sem mogel več zadržati vprašanja, ki mi je že tedne žrlo dušo: „Kje si dobila to verižico?“ Odgovor moje žene Maje je sprožil plaz dvomov, ki so razgalili vse razpoke najinega zakona. Medtem ko sem se boril z ljubosumjem, nezaupanjem in strahom pred izgubo službe, sem moral ugotoviti, ali lahko ena sama laž reši ali uniči vse, kar sva skupaj zgradila.