Po letih garanja in odrekanja sem si končno kupila majhno hišo na robu Ljubljane. Ko sem mislila, da sem za sabo pustila preteklost in začela novo življenje, se je nenadoma pojavil moj bivši mož, ki je v meni prebudil stare rane in dvome. Zdaj se moram odločiti, ali bom dovolila, da mi preteklost znova uniči prihodnost.
V tej zgodbi opisujem, kako sva z možem Matjažem v ljubljanskem bloku stkala tesno prijateljstvo s sosedoma, Petro in Andrejem. Naša povezanost je bila tako močna, da smo si delili vsakdanje skrbi in sanje, dokler ni prišlo do nepričakovane izdaje, ki je razdrla vse vezi. Zgodba razkriva bolečino izgubljenega zaupanja, družinske konflikte in iskanje novega začetka.
Sem Marjeta, mama iz Ljubljane, in moje življenje se je obrnilo na glavo, ko je soseda Tanja začela izkoriščati mojo pripravljenost pomagati pri varstvu njene hčerke. Sprva sem mislila, da gre za običajno pomoč med sosedami, a kmalu sem se počutila izkoriščeno in nevidno. To je zgodba o tem, kako sem zbrala pogum, da postavim mejo, kljub občutkom krivde, prijateljstvu in želji, da bi bila končno slišana.
Moje ime je Marjeta in to je zgodba o tem, kako je stanovanje v središču Ljubljane, ki mi ga je zapustila babica, postalo jabolko spora v moji družini. Mož in njegova družina so me leta pritiskali, naj jim prepustim del dediščine, medtem ko sem se sama borila za svoj zakon in svojo identiteto. Na koncu sem morala izbrati – ali oni, ali jaz – in ta odločitev me je za vedno spremenila.
V tej zgodbi opisujem, kako sem se kot mati in žena v Ljubljani spopadala z nenehnimi zahtevami družine, službe in lastnih želja. Skozi napete prepire, tiha razočaranja in iskanje utehe v veri sem se naučila, da mir ni nekaj, kar pride samo od sebe. Zgodba je iskren vpogled v notranji boj in upanje, ki ga prinese sprejemanje sebe.
V tej zgodbi razkrivam svojo dolgoletno samoto, ki je posledica globokih družinskih ran in nenehnega iskanja lastne vrednosti. Skozi napete pogovore z mamo, spomine na pretekle zveze in vsakodnevne boje v Ljubljani, se sprašujem, ali je mogoče najti srečo brez partnerja. Moja zgodba je povabilo k razmisleku o tem, kaj pomeni biti sam v svetu, kjer je družina še vedno sveta vrednota.
Moje ime je Maja Kovač in to je zgodba o tem, kako sem izgubila svojo najboljšo prijateljico Ano zaradi družinskega nasilja, a sem jo po letih molka in bolečine znova našla ter ji pomagala, da se postavi zase. V vsakdanjih prizorih iz ljubljanskih avtobusov, tržnice in majhnih stanovanj sem se soočila z lastnimi strahovi, krivdo in vprašanjem: ali lahko sploh koga rešiš, če sam ne želi biti rešen? Ta zgodba je moj poskus razumeti, kje se konča odgovornost prijatelja in kje se začne odgovornost družine ter družbe.
V tej zgodbi opisujem sobotno jutro, ko mi je v trgovini izginila denarnica. Dogodek je pretresel moje odnose z družino in prijatelji ter me prisilil, da se soočim s svojimi strahovi in nezaupanjem. Sprašujem se, ali bom še kdaj lahko zaupala ljudem okoli sebe.
Pozno ponoči sem, prežet z nemirom, slišal jok pod starim mostom v Ljubljani. Moja radovednost in sočutje sta me vodila do odkritja, ki je razkrilo temne plati družinskih skrivnosti in me prisililo, da se soočim z resnico o sebi in svojih najbližjih. Zgodba o izgubi, odpuščanju in iskanju smisla v svetu, kjer ni vse tako, kot se zdi.
