Moje ime je Tina in kot samohranilka v Ljubljani sem bila tik pred tem, da izgubim vse zaradi prevare pri nakupu stanovanja. V trenutku, ko sem morala nakazati vse svoje prihranke, je moja hči Neža s svojim strahom in intuicijo razkrila resnico, ki je sama nisem hotela videti. Ta zgodba govori o boju za dom, zaupanju v lastne otroke in o tem, kako nas ljubezen lahko reši najtežjih odločitev.
Sredi napetega nedeljskega kosila, ko je tastova kritika zarezala globlje kot nož, sem se znašla na robu solz. V iskanju miru sem se zatekla k molitvi in upanju, da bom zmogla odpustiti in znova verjeti v svojo družino. To je moja zgodba o tem, kako sem se naučila, da včasih največjo moč najdemo prav v najtežjih trenutkih.
Z ženo sva si ustvarila sanjsko hišo na obrobju Ljubljane, a sreča, ki sem jo pričakoval, je izginila v senci družinskih sporov in neizpolnjenih hrepenenj. Med zidovi, kjer naj bi domovala ljubezen, so se razrasle tišina, zamere in vprašanja brez odgovorov. To je zgodba o tem, kako lahko dom postane le prazna lupina, če v njem ni topline.
Moje ime je Irena in sedim za starim kuhinjskim mizo v našem stanovanju v Šiški, kjer čakam mamo in brata Marka na pogovor o delitvi dediščine po očetovi smrti. Srce mi razbija, v glavi pa se mi vrtijo vprašanja, kako smo lahko dovolili, da denar in stanovanje raztrgata našo družino. Ta dan je poln napetosti, solz in odločitev, kjer se prepletajo ljubezen, pohlep in upanje, da bom ostala zvesta sebi.
Moja zgodba se začne v majhnem stanovanju v Ljubljani, kjer so me nenapovedani obiski tašče skoraj pripeljali do roba. Mož, Matej, ni želel prizadeti svoje mame, jaz pa sem se počutila vse bolj ujeta in nevidna. Ko sem končno zbrala pogum za odločilen pogovor, se je začelo pravo družinsko neurje, ki je razkrilo več, kot sem si kdajkoli želela.
Po letih garanja in odrekanja sem si končno kupila majhno hišo na robu Ljubljane. Ko sem mislila, da sem za sabo pustila preteklost in začela novo življenje, se je nenadoma pojavil moj bivši mož, ki je v meni prebudil stare rane in dvome. Zdaj se moram odločiti, ali bom dovolila, da mi preteklost znova uniči prihodnost.
V tej zgodbi opisujem, kako sva z možem Matjažem v ljubljanskem bloku stkala tesno prijateljstvo s sosedoma, Petro in Andrejem. Naša povezanost je bila tako močna, da smo si delili vsakdanje skrbi in sanje, dokler ni prišlo do nepričakovane izdaje, ki je razdrla vse vezi. Zgodba razkriva bolečino izgubljenega zaupanja, družinske konflikte in iskanje novega začetka.
Sem Marjeta, mama iz Ljubljane, in moje življenje se je obrnilo na glavo, ko je soseda Tanja začela izkoriščati mojo pripravljenost pomagati pri varstvu njene hčerke. Sprva sem mislila, da gre za običajno pomoč med sosedami, a kmalu sem se počutila izkoriščeno in nevidno. To je zgodba o tem, kako sem zbrala pogum, da postavim mejo, kljub občutkom krivde, prijateljstvu in želji, da bi bila končno slišana.
Moje ime je Marjeta in to je zgodba o tem, kako je stanovanje v središču Ljubljane, ki mi ga je zapustila babica, postalo jabolko spora v moji družini. Mož in njegova družina so me leta pritiskali, naj jim prepustim del dediščine, medtem ko sem se sama borila za svoj zakon in svojo identiteto. Na koncu sem morala izbrati – ali oni, ali jaz – in ta odločitev me je za vedno spremenila.
V tej zgodbi opisujem, kako sem se kot mati in žena v Ljubljani spopadala z nenehnimi zahtevami družine, službe in lastnih želja. Skozi napete prepire, tiha razočaranja in iskanje utehe v veri sem se naučila, da mir ni nekaj, kar pride samo od sebe. Zgodba je iskren vpogled v notranji boj in upanje, ki ga prinese sprejemanje sebe.
V tej zgodbi razkrivam svojo dolgoletno samoto, ki je posledica globokih družinskih ran in nenehnega iskanja lastne vrednosti. Skozi napete pogovore z mamo, spomine na pretekle zveze in vsakodnevne boje v Ljubljani, se sprašujem, ali je mogoče najti srečo brez partnerja. Moja zgodba je povabilo k razmisleku o tem, kaj pomeni biti sam v svetu, kjer je družina še vedno sveta vrednota.
Moje ime je Maja Kovač in to je zgodba o tem, kako sem izgubila svojo najboljšo prijateljico Ano zaradi družinskega nasilja, a sem jo po letih molka in bolečine znova našla ter ji pomagala, da se postavi zase. V vsakdanjih prizorih iz ljubljanskih avtobusov, tržnice in majhnih stanovanj sem se soočila z lastnimi strahovi, krivdo in vprašanjem: ali lahko sploh koga rešiš, če sam ne želi biti rešen? Ta zgodba je moj poskus razumeti, kje se konča odgovornost prijatelja in kje se začne odgovornost družine ter družbe.
