Nisem si mislila, da bo običajen obisk prijateljice Marije s sinom v mojem stanovanju sprožil verižno reakcijo, ki bo razkrila stare rane, družinske napetosti in me prisilila, da se soočim z lastno krivdo. Tisti popoldan je izbruhnil kaos, ki je razgalil vse, kar sem dolgo skrivala pod preprogo. Zdaj se sprašujem, ali lahko sploh še kdaj zaupam sebi in drugim.
Pet let živim v bolečini in negotovosti, odkar je moja hči Nina izginila potem, ko je odšla s fantom iz Ljubljane. Vsak dan se borim z ravnodušnostjo policije, molkom sosedov in lastno krivdo. To je zgodba o moji borbi, bolečini in upanju, da bo resnica končno prišla na dan.
Včeraj je tašča brez najave potrkala na moja vrata. Nisem je spustila noter, čeprav me je razjedala krivda in sem slišala njen razočarani vzdih skozi vrata. Ta zgodba je moj notranji boj med željo po miru, družinskimi pričakovanji in iskanjem svojega glasu v svetu, kjer so meje žensk pogosto spregledane.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sem morala sprejeti odločitev, ki je razklala mojo družino – oče je šel v dom za ostarele. Od takrat me spremljajo tišina, očitki in neizmerna krivda. Vsak večer se sprašujem, ali sem ravnala prav, in iščem razumevanje, ki ga ni.
Tistega mrzlega novembrskega večera sem, jaz, Marjeta, po naporni izmeni v bolnišnici vozila domov, ne sluteč, da se je življenje mojega sina Nejca ravno takrat za vedno spremenilo. Ko sem se peljala mimo policijske zapore, nisem vedela, da se tam odvija najhujša nočna mora vsake matere. To je zgodba o bolečini, krivdi in vprašanjih, ki nikoli ne bodo dobila odgovora.
Nekega nevihtnega večera sem zbrala pogum in sinu Roku ter njegovi ženi Tanji rekla, naj zapustita moj dom. Dolgi meseci napetosti so me izčrpali, a zdaj me razjeda krivda. Sprašujem se, ali sem bila sebična ali pa sem preprosto poskušala preživeti.
Moje ime je Tanja in po dolgih letih neplodnosti sem v 38. letu prvič postala mama. Moj sin Luka je središče mojega sveta, a vsak dan se borim z občutki krivde, ker ga morda preveč razvajam, medtem ko mož Matej in ostali v družini menijo, da mu s tem škodujem. Ta zgodba je moj iskren poskus najti ravnovesje med brezpogojno ljubeznijo in nujno vzgojo, ob soočanju z obsojanjem, lastnimi strahovi in vsakodnevnimi izzivi starševstva v poznih tridesetih.
Sem Dario Kovačević, samohran oče štirih otrok. Tisto noč, ko sem moral najstarejšega sina Ivana pustiti samega z mlajšimi, se je vse obrnilo na glavo – policija, sodišče, krivda in vprašanje, ali sem sploh dober oče. To je zgodba o bolečini, družinskih razkolih in iskanju upanja v vsakdanjih slovenskih težavah.
Vsak mesec sprejemam denar od svoje hčere Tine, čeprav mi srce razjeda krivda, ker njen mož Peter o tem ne sme izvedeti. Že leta živim v senci te skrivnosti, ki načenja moj odnos z možem in vnuki. Vprašujem se, ali je prav, da sodelujem v tej laži, ali pa le poglabljam razkol v naši družini.
Sedim za mizo in gledam svoje otroke, ki v tišini premikajo žlice po krožnikih. Vse življenje sem se trudila biti dobra mama, a tisti večer je razkril, kako globoke so naše rane in kako malo se v resnici slišimo. To je zgodba o izgubljenih besedah, neizrečenih bolečinah in trenutku, ko se je vse spremenilo.
Tiste noči, ko je veter lomil veje, sem na pragu našla svojo vnukinjo, a brez sledu o hčerki. V tej zgodbi se spopadam z bolečino, krivdo in vprašanji, ki jih prinesejo skrivnosti v družini. Poskušam razumeti, zakaj je moja Rina izginila in kako naj sprejmem vnukinjo, ki je nenadoma postala moje vse.
Nekega deževnega večera se je moje življenje obrnilo na glavo, ko se je na pragu pojavila moja izgubljena hči – a le zato, da mi je pustila vnukinjo. Od takrat se vsak dan sprašujem, kje sva z možem zgrešila kot starša in ali ji bom lahko kdaj odpustila. Ta zgodba je moj poskus razumevanja krivde, družinskih skrivnosti in upanja na nov začetek.
