Deset let me je tašča gledala s preziranjem in me prepričala, da nisem dovolj dobra za njeno družino. A ko je usoda premešala karte in se v življenju njenega sina zgodil kaos, sem postala edina oseba, na katero se je lahko zanašala. Zdaj, ko je nenadoma postala prijazna, se sprašujem, ali je to iskreno spoznanje ali le strategija preživetja nekoga, ki je izgubil moč.
Vse se je začelo pri nedeljskem kosilu pri moževi družini, ko so padle besede, ki jih ne bom nikoli pozabila. Občutila sem globoko ponižanje in izdajo od ljudi, ki sem jih imela za svoje najbližje, kar je za vedno spremenilo naš odnos. Zdaj se sprašujem, kje so tiste meje, ki jih ne smemo dovoliti, da jih prestopijo, tudi če gre za našo družino.
Moje ime je Mateja in vedno sem si želela veliko družino, čeprav sva z možem Blažem živela v majhnem stanovanju in komaj shajala iz meseca v mesec. Ko sva po dolgih letih neuspešnih poskusov zanosila s pomočjo darovalca, se nama je življenje končno zdelo popolno – dokler ni Blaževa mama, gospa Marija, izvedela resnice. Takrat se je začela prava drama, ki je raztrgala našo družino in me prisilila, da se vprašam, kaj pomeni biti družina v resnici.