Ko sem nekega popoldneva prišla iz trgovine, je moja tašča stala sredi najine kuhinje in prelagala lonce, kot da je to še vedno njen dom. Z možem sva po mesecih poniževanj in vdorov končno zamenjala ključavnico, a s tem nisva dobila miru, ampak vojno s celo družino. Še danes se sprašujem, ali sva bila kruta, ali pa sva prvič v življenju zaščitila sebe in svojega otroka.
Še danes slišim, kako so mi ključi padli iz rok, ko sem odprla omaro in v njej zagledala zložene taščine kuhinjske krpe, lonce in celo njen parfum. Dolgo sem si govorila, da pretiravam, da moram biti bolj potrpežljiva, ampak v nekem trenutku sem dojela, da v lastnem domu izginjam. Ko sem zamenjala ključavnico, nisem zaprla vrat njej, ampak sem poskušala rešiti sebe, in prav to je skoraj uničilo moj zakon.
Dolgo sem tiho požirala občutek, da v svojem domu v Ljubljani nisem varna, ker je moževa mama z rezervnim ključem prihajala brez najave, prekopavala omare in si jemala stvari, kot da je vse njeno. Najhuje pa ni bilo to, ampak moževa tišina, ker je ves čas govoril, da noče zamer med nami, medtem ko sem jaz razpadala v lastni kuhinji. Ko sem mu postavila ultimat in zamenjala ključavnico, sem prvič po dolgem času zadihala, a cena tega miru je bila veliko višja, kot sem si kdaj priznala.