Pri petinšestdesetih letih sem odkrila, da sem bila vse življenje zavajana glede svojega izvora. Moji starši so mi prikrili resnico, ki je obrnila moj svet na glavo. Zdaj se sprašujem, kdo sploh sem in ali bom kdaj našla svoj pravi dom.
Že ob prvem skupnem kosilu z možem Tomažem in njegovo mamo Marijo sem začutila, da bo iskanje najinega prvega doma vse prej kot preprosto. Marija je po moževi smrti postala še bolj prisotna v najinem življenju, njena pomoč pa je imela svojo ceno – izgubo zasebnosti in občutka varnosti. Vsak dan se borim med hvaležnostjo in željo po svobodi, medtem ko se najina družina počasi lomi pod težo njenih pričakovanj.
V trenutku, ko je tašča zakričala, sem začutila, da se mi podira svet. Leta sem živela v senci pričakovanj moževe družine, dokler nisem morala prvič zares stopiti zase – in za svojega sina. To je zgodba o bolečini, zavrnitvi in moči, ki sem jo našla v sebi, ko sem se borila za pravico do svojega glasu.
Sem Marija, mati desetih hčera iz majhne vasi na Dolenjskem. Moje življenje je prepleteno z nenehnimi pričakovanji moža, tašče in celotne vasi, ki si vsi želijo sina, medtem ko se sama borim za drobce lastne sreče in identitete. To je zgodba o upanju, razočaranjih in moči ženske, ki noče več živeti le za druge.
Moje življenje se je ob rojstvu sina obrnilo na glavo, ko mi je tašča ukazala, naj se preselim k njej. Vsak dan sem se borila s strahom, da izgubljam sebe in svojo novo družino, medtem ko sem skušala zaščititi svojega otroka in zakon pred njenim vmešavanjem. V tej zgodbi iščem svoj glas in pogum, da postavim meje, ki jih v Sloveniji pogosto spregledamo.
Ko se je snemanje serije ‚Sončni dnevi‘ končalo, sem ostala sama s svojo slavo in praznino. V tem zapisu razkrivam, kako sem se borila z izgubo identitete, družinskimi pričakovanji in slovensko realnostjo, kjer uspeh pogosto pomeni tudi zavist in osamljenost. Moja zgodba je iskren vpogled v življenje za kulisami, kjer ni vedno sončno.
Moje ime je Marjeta in po letih borbe z neplodnostjo sem končno postala mama. A telefonski klic iz ljubljanske porodnišnice mi je v trenutku uničil vse sanje in postavil na preizkušnjo najin zakon z možem Andrejem. To je zgodba o bolečini, izgubi in pogumu, da se soočim z resnico.
Nekega mrzlega zimskega večera sem na pragu našla dojenčka in ga vzela za svojega. Leta sem skrivala resnico pred sinom in okolico, ujeta med ljubeznijo in strahom pred obsodbo. Ko je odrasel in začel iskati svoje korenine, so se razkrile stare rane in vprašanja, ki še danes odmevajo v meni.
Moje življenje je bilo videti popolno, dokler se ni vse sesulo. Vse sem žrtvovala za svojo družino, a sem na koncu izgubila sebe in bila izdana. Zdaj se sprašujem: kdo sploh sem, če vse, kar sem bila, ne obstaja več?
V eni sami noči sem iz ljubeče žene in matere postala osumljenka. Družinske skrivnosti so prišle na dan in prisiljena sem bila razmisliti, koliko sem žrtvovala za druge. Zdaj se sprašujem, ali je mogoče biti dobra hči, žena in mama, ne da bi pri tem izgubila samo sebe.
Vse se je začelo z navadno uro biologije, a končalo z razkritjem družinske skrivnosti, ki je pretresla temelje mojega sveta. Pripovedujem o bolečini, izdaji in upanju, ki so me spremljali, ko sem izvedela, da ni vse v moji družini tako, kot sem mislila. Resnica o mojem poreklu me je prisilila, da se soočim z največjim strahom – izgubo same sebe.
Moje ime je Tjaša in vse življenje sem si želela biti sprejeta. Odraščala sem brez matere, ob strogi babici, nato pa sem se poročila v družino, kjer sem bila vedno v senci Romanove bivše žene. Ta zgodba je moj krik po sprejetosti in boj za lastno vrednost.
