Tisti večer sem sredi kuhinje v Ljubljani prvič na glas povedala, da tako ne zmorem več in da bi se morali za nekaj let preseliti, če hočemo preživeti brez nenehnega cmoka v grlu. Moj mož je moj predlog razumel kot napad na vse, kar je po propadu svojega posla več let znova gradil, jaz pa sem ga doživela kot dokaz, da sem v tej družini ostala edina, ki nosi težo realnosti. Med nama ni bil več samo denar, ampak vprašanje, kdo sploh še vidi našo družino in kdo še vedno beži za svojo predstavo uspeha.