V domu starejših pišem pismo svoji hčerki, ki me že dolgo ni obiskala. Vsak večer, ko se luči ugasnejo, upam, da bo prišla, a ostajam sama s svojimi mislimi in bolečino. Sprašujem se, ali sem res postala le še breme in ali si zaslužim vsaj drobec njene pozornosti.
Moje ime je Irena in nikoli si nisem mislila, da bo ena oporoka raztrgala vse, kar sem gradila. Ko sva z možem Markom nepričakovano podedovala hišo od stare sosede, se je začel pekel – njena družina naju je obtožila kraje, naši sorodniki pa so se začeli obračati stran. To je zgodba o tem, kako denar lahko uniči odnose, in o tem, ali je mogoče najti mir, ko te vsi vidijo kot sovražnika.
Sem Magda. Nekega ledenega večera me je mož, ker nisem mogla zanositi, vrgel iz najinega doma. Ostala sem sama, raztrgana med sramom, jezo in upanjem, da bom nekoč spet našla svoj mir.
Moja zgodba se začne v trenutku, ko mi je mož, Matej, med večerjo povedal, da odhaja. Po letih boja z neplodnostjo, pritiskom družine in izgubljenim zaupanjem vase sem morala znova najti smisel in moč za življenje. Na koncu sem našla srečo, a se še vedno sprašujem, ali se vse rane res kdaj zacelijo.
Moje ime je Alenka, upokojena knjižničarka iz majhnega slovenskega mesta. Po več kot tridesetih letih zakona sem se odločila za ločitev od moža Borisa, kar je pretreslo ne le mene, temveč tudi najina odrasla otroka, Tino in Marka. To je zgodba o bolečini, pogumu in poti do novega življenja, kjer sem znova našla sebe in utrdila vezi z družino.
Moj mož Matej je vedno sanjal o življenju na podeželju, jaz, rojena Ljubljančanka, pa sem bila navezana na mestni vrvež in domače stanovanje. Njegova obsedenost s selitvijo je postala vir vsakodnevnih prepirov, še posebej po obisku mojih staršev v centru Ljubljane. Ta obisk je spremenil vse – mene, njega in najin zakon.
Odkar sem prvič slišala, da moja tašča meni, da moji otroci niso njeni pravi vnuki, se je v meni nekaj zlomilo. Vedno sem verjela, da me moževa družina sprejema, a eno samo njeno hladno, boleče izrečeno mnenje je porušilo vse, kar sem gradila. Zdaj se borim za dostojanstvo svojih otrok in za to, da bi našla svoj glas v razdeljeni slovenski družini.
Moje ime je Andreja. Po možganski kapi sem obležala v bolnišnici, medtem ko je moj sin Luka, ki živi daleč stran v Mariboru, razpet med svojo družino in menoj. V tej zgodbi razkrivam bolečino, zamolčane zamere in vprašanje, kaj pomeni biti mama v Sloveniji, ko otroci odrastejo in odidejo.
Sem Ana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko mi je tašča v obraz rekla, da ji en vnuk popolnoma zadostuje. Takrat sem bila noseča z drugim otrokom in njene besede so me globoko prizadele. To je zgodba o tem, kako so zamere, ljubosumje in nerazumevanje skoraj raztrgali našo družino.
V trenutku, ko sem predal ključe našega stanovanja svojemu svak, sem verjel, da delam prav. A kmalu so se začele težave, ki so raztrgale našo družino in postavile pod vprašaj vse, kar sem imel za sveto. Zdaj se sprašujem, ali je vredno žrtvovati lastno srečo zaradi družine.
V petek sem prvič prosila svojo taščo, gospo Marto, naj pazi na najina otroka. Njen hladen odgovor je razkril stare zamere in me prisilil, da se soočim z resnico o možu Roku in njegovi navezanosti na mamo. To je zgodba o razočaranju, pogumu in o tem, kako lahko družinske vezi postanejo breme – ali rešitev.
Moje otroštvo je zaznamovala hladnost in stroga distanca moje mame Marije. Ko je postala nemočna in me potrebovala, sem se znašla v notranjem boju med dolžnostjo in neozdravljenimi ranami. Zgodba razkriva, kako težko je odpustiti in najti sočutje tam, kjer ga nikoli nisi prejel.
