Ko sem v lastnem stanovanju postala tujka: kako me je moževa hči vsak dan potiskala ob zid, dokler nisva obe končno počili

Spomnim se večera, ko sem stala sredi kuhinje, v rokah držala razbito skodelico in prvič zares dojela, da se v svojem domu bojim stopiti v dnevno sobo. Mislila sem, da se borim samo z najstnico, v resnici pa sem se počasi izgubljala med partnerjevo tišino, njenim prezirom in lastnim občutkom krivde. Šele ko smo si nalili čistega vina in si priznali, kaj nas v resnici boli, sem prvič začutila, da mogoče še nismo zamudili vsega.

Ko sem v lastni hiši postala senca in me je poezija skoraj stala družine

Sedela sem pred družinskim terapevtom in prvič na glas rekla, da se v svojem zakonu počutim kot gostja, ne kot žena. Ko sem po letih tišine spet začela pisati poezijo, je moj mož v tem videl upor, moja tašča pa sramoto za hišo. Danes še vedno premlevam, koliko sebe mora ženska izgubiti, preden jo domači sploh opazijo.

Trije tujci pod isto streho

Dom je postal bojno polje, kjer se trije ljubljeni ljudje počutijo kot tujci. Med strogo disciplino očeta in tiho bolečino najstnajske hčerke se mati bori, da bi ustavila razpad družine, preden bo vse prepozno. Ali je mogoče popraviti odnose, ko so mostovi med nami že zdavnaj razbiti?