Ko je sestra po očetovi smrti podedovala našo družinsko hišo, sem verjela, da bo mama lahko v njej mirno ostala. Namesto tega jo je sestra prodala, da bi denar vložila v stanovanja, mami pa dala le nekaj tednov za selitev. Zaradi nje sem šla na sodišče, vendar še danes ne vem, ali sem zaščitila mamo ali dokončno uničila svojo družino.
Dolgo sem verjela, da lahko obdržim hišo svojih staršev in z njo vse spomine na otroštvo. Moja sestra je v njej videla le stroške, vlago in možnost za novo življenje v Ljubljani. Ko sva jo končno prodali, sva dobili denar, a izgubili odnos, za katerega sem mislila, da ga nič ne more uničiti.
Svoji sestri sem se uprla, ko je zaradi lastne nepremičninske naložbe zahtevala prodajo hiše, v kateri je najina mama preživela skoraj vse življenje. Dolga pravna bitka je razkrila laži, stare zamere in to, koliko je bila sestra pripravljena žrtvovati za denar. Hišo smo obdržali, toda od najinega odnosa ni ostalo skoraj nič.
Še danes slišim, kako so se polkna naše stare hiše na Primorskem tresla v burji, medtem ko sva se s sestro prvič zares skoraj odpovedali druga drugi. Jaz sem hišo videla kot zadnjo vez z mamo in očetom, ona pa kot luknjo brez dna, ki nama je požirala denar, živce in mir. Na koncu sva jo prodali, rešili dolgove, ampak nekaj med nama je ostalo zlomljeno bolj kot tisti stari zid ob vrtu.
Spomnim se večera, ko je svakinja pred mene vrgla kuverto iz banke in me prvič pogledala tako, kot da sem popoln neznanec. Dolgo sem igral ošabnega človeka z zvezami in pomembnimi stiki, v resnici pa sem nosil sram, dolgove in očetovo skrivnost, ki bi nam lahko vzela družinsko hišo. Ko je resnica prišla na dan, ni prinesla olajšanja, ampak še hujšo tišino, ker nekaterih besed in ponižanj ne izbriše niti največja žrtev.