Tiste noči, ko je veter lomil veje, sem na pragu našla svojo vnukinjo, a brez sledu o hčerki. V tej zgodbi se spopadam z bolečino, krivdo in vprašanji, ki jih prinesejo skrivnosti v družini. Poskušam razumeti, zakaj je moja Rina izginila in kako naj sprejmem vnukinjo, ki je nenadoma postala moje vse.
Nekega ponedeljkovega večera sem obstala pred praznim hladilnikom, ko sem ugotovila, da je moj mož, Aleš, brez besed odnesel vso hrano, ki sem jo pripravila za našo družino, svoji mami. Ta zgodba je o izdaji, družinskih pritiskih in mojem boju, da končno postavim sebe na prvo mesto. V njej razkrivam bolečino, jezo in pogum, ki sem jih našla v sebi, ko sem se odločila, da ne bom več tiho trpela.
Živim v skupni hiši s svojo družino, kjer skupna kuhinja postane vsakodnevno bojišče zaradi moje lene snahe, Tine. Razpeta sem med željo po miru in lastnim občutkom za pravičnost, ko se trudim ohraniti družinsko harmonijo, a obenem ne morem več prenašati neenakosti. Sprašujem se, ali je v takšni situaciji sploh mogoče doseči spremembo, ne da bi razdrla vezi, ki nas še držijo skupaj.
To je moja zgodba o izgubi sina Nejca, triletnega fantka, ki je izginil za trenutek in ga našli v bližnjem ribniku. Preko bolečine, krivde in tišine v družini iščem smisel v tragediji, ki nas je za vedno spremenila. Moja borba ni le z žalostjo, ampak tudi z okolico, ki ne ve, kako naj nam pristopi.
V tej zgodbi sem jaz, Elizabeta, postavljena pred največjo preizkušnjo svojega življenja, ko me lastna družina obtoži nečesa, česar nisem storila. Babica Marija, ki sem ji vedno stala ob strani, se odloči, da bo razkrila resnico, a s tem sproži plaz dogodkov, ki za vedno spremenijo naše odnose. Zgodba razkriva bolečino, dvome in moč odpuščanja v slovenski družini.
