V trenutku, ko sem slišala, kako je Marko zamahnil z roko in rekel, da je priprava večerje nekaj povsem preprostega, se mi je v prsih nabralo toliko neizrečenih besed, da sem vedela: tokrat ne bom več tiho. V tej zgodbi opisujem, kako sem se odločila, da mu pokažem, kaj pomeni vsakdanja nevidna skrb za družino in dom. Morda bo kdo v moji zgodbi prepoznal tudi svojo tiho bitko.
Sedim v mrzli dnevni sobi, kjer še vedno odmevajo besede moje hčere: ‚Mami, nisi več potrebna.‘ V tej tišini se sprašujem, kje sem naredila napako in zakaj je družina, za katero sem žrtvovala vse, zdaj tako daleč. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, spomine in upanje, da bom nekoč spet našla toplino med svojimi najdražjimi.
V eni sami noči se mi je življenje sesulo, ko sem odkrila moževo prevaro. Začela se je bitka za dom, hčerko in lastno dostojanstvo, polna manipulacij, družinskih spletk in bolečih odločitev. To je zgodba o iskanju moči in odgovora na vprašanje: koliko mora ženska izgubiti, da znova najde samo sebe?
Mama me je poklicala in povedala, da prihajajo gostje, kar je v meni prebudilo stare strahove in zamere. Vedno sem se počutila kot tujka v lastni družini na vasi, kjer so družinska srečanja pomenila napetost in bolečino. Tokrat sem se odločila ostati, se soočiti s preteklostjo in svojimi občutki, brez bega.
Že mesece sem bila ujeta v vlogo varuške za otroka svoje sosede, ker nisem znala reči ne. Danes sem prvič zbrala pogum in ji povedala, da ne morem več. Zdaj se sprašujem, ali sem sebična ali pa sem končno naredila nekaj zase.
Moje ime je Petra in ujeta sem med zahtevami službe ter materinstva, brez podpore lastne mame. Vsak dan znova se borim z občutki krivde, izčrpanosti in dvomom, ali sem lahko dobra mama in hči hkrati. Moja zgodba je iskren vpogled v notranje boje, ki jih doživlja mnogo slovenskih žensk.
Vse se je začelo z enim neprijetnim pogovorom s taščo, ki je razkril stare rane in me prisilil, da sem se soočila s svojimi strahovi. Medtem ko sem lovila ravnotežje med pričakovanji moža, otrok in lastnimi potrebami, sem se naučila postaviti meje in odpuščati. To je zgodba o bolečini, pogumu in ljubezni, ki zdravi tudi najgloblje razpoke.
Vse se je začelo, ko sem izvedel, da bosta starša hišo zapustila moji sestri, ne meni. Občutil sem izdajo in globoko bolečino, a skozi napete pogovore in razkrivanje dolgo skritih družinskih skrivnosti sem spoznal, kaj v življenju resnično šteje. To je zgodba o tem, kako smo kljub vsemu našli pot do sprave in prave bližine.
Sem Mateja, mati samohranilka iz Maribora. Moja zgodba je prepletena z boja s predsodki, revščino in lastno družino, ki mi je obrnila hrbet. Kljub vsemu sem našla moč, da sem se postavila na noge in svoji hčerki pokazala, da se tudi v najtežjih trenutkih splača verjeti vase.
Moja sestra Sanja je vse življenje žrtvovala za svoje otroke, a ko je zbolela, so jo pustili samo. Opazujem njeno bolečino in nemoč ter se sprašujem, kako smo kot družina in družba lahko dopustili, da ljubezen ostane neodgovorjena. Ta zgodba je moj krik in prošnja po razmisleku o tem, kaj pomeni biti družina.
V tej zgodbi opisujem noč, ko sem pričakovala rojstvo svojega prvega otroka, a se je vse obrnilo na glavo. Namesto enega sem domov prinesla tri otroke, kar je v naši družini povzročilo nešteto čustev, konfliktov in preizkušenj. Moja pripoved razkriva, kako krhka je sreča in kako močni moramo biti, ko življenje od nas zahteva več, kot smo si sploh lahko predstavljali.
Sem Ana in nikoli si nisem želela otrok. Moja odločitev je v naši družini in širši skupnosti sprožila val nerazumevanja, obsojanja in tihega prezira. Leta sem se borila med krivdo, željo po svobodi in iskanjem svojega mesta v družbi, kjer je materinstvo skorajda samoumevno.
