Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko je oče umrl in je mama razdelila svoje prihranke med mano in bratom. V bolečini izgube sem skrivala svojo nosečnost, prežeta z občutki krivde in strahu. Zgodba razkriva, kako nas lahko neizrečene besede in družinske skrivnosti zaznamujejo za vedno.
V tej zgodbi opisujem, kako sem kot mama dveh odraslih otrok doživela bolečino zanemarjanja in osamljenosti. Po letih žrtvovanja za družino sem bila prisiljena postaviti ultimat: ali mi pomagajo, ali pa prodam vse in grem v dom za ostarele. Zgodba razkriva notranje boje, družinske konflikte in vprašanje, kaj pomeni biti starš v sodobni Sloveniji.
Nekega večera je moj mož, Marko, domov pripeljal sedemletnega dečka, ki ga nisem poznala. Nenadoma sem se morala soočiti z resnico o njegovi preteklosti in lastnimi občutki izdaje. Ta zgodba je iskren vpogled v bolečino, družinske skrivnosti in težke odločitve, ki za vedno spremenijo življenje.
Vse se je začelo z maminim pismom, v katerem me je prosila za preživnino. Morala sem se soočiti z bolečimi spomini, občutkom krivde in vprašanjem, ali ji dolgujem več, kot zahteva zakon. To je zgodba o bolečini, iskanju sebe in boju za svojo srečo.
V tej zgodbi opisujem, kako sem se kot mati soočila z nenavadno reakcijo svojega sina Nejca, ki se je na resno družinsko krizo odzval s smehom in šalami. Skozi napete pogovore, notranje dvome in družinske konflikte sem iskala razloge za njegovo vedenje ter se spraševala, ali sem kot mama naredila dovolj. Zgodba odpira vprašanja o čustveni pismenosti, generacijskih razlikah in tihem trpljenju mladih.
Vse se je spremenilo tistega dne, ko je moj mož Peter odšel in me pustil samo z otrokoma v stari, razpadajoči hiši na koncu vasi. Bojevala sem se z občutki krivde, strahu in brezupa, a sem morala najti moč zaradi svojih otrok. To je zgodba o iskanju novega začetka, kjer pa smo namesto sreče našli le nove preizkušnje.
Po letih žrtvovanja za svojo družino sem si prvič v življenju dovolila vzeti teden dni samo zase. Namesto razumevanja in podpore sem doživela val očitkov, hladnih pogledov in tihe zamere, ki so me prisilili, da sem se vprašala, ali sem res sebična ali pa je družina pozabila, da sem tudi jaz človek. Ta zgodba je moj iskren poskus najti ravnovesje med ljubeznijo do sebe in dolžnostjo do drugih.
V trenutku, ko sem na parkirišču pod cerkvijo zagledala moža, kako poljublja drugo žensko, se mi je življenje sesulo. V tej zgodbi opisujem svojo bolečino, notranji boj in odločitev, ali naj ostanem ali grem. Skozi družinske konflikte, sram in iskanje same sebe se sprašujem, kaj pomeni odpustiti in ali je mogoče znova zaupati.
Sem Zuzana in že deset let vsak dan kuham na novo, ker moj mož Peter ne prenese ostankov. Včasih se vprašam, ali je to res ljubezen ali sem se popolnoma izgubila v žrtvovanju. Moja zgodba je zgodba mnogih slovenskih gospodinj, ki se sprašujejo, kje je meja med skrbjo in izgubo sebe.
V tej zgodbi razkrivam svojo dolgoletno samoto, ki je posledica globokih družinskih ran in nenehnega iskanja lastne vrednosti. Skozi napete pogovore z mamo, spomine na pretekle zveze in vsakodnevne boje v Ljubljani, se sprašujem, ali je mogoče najti srečo brez partnerja. Moja zgodba je povabilo k razmisleku o tem, kaj pomeni biti sam v svetu, kjer je družina še vedno sveta vrednota.
Vse se je začelo s telefonskim klicem, ki mi je razbil iluzijo o srečni družini. Med neprespanimi nočmi, kupi računov in moževimi zahtevami sem se borila za svojo vrednost. To je zgodba o izdaji, nevidnem bremenu materinstva in vprašanjih, ki ostanejo, ko zmanjka solz.
Vse se je začelo tistega večera, ko je dedek v sredi dnevne sobe prvič vprašal: ‚Kdo si ti?‘ Od takrat naprej sem se vsak dan borila z njegovim pozabljanjem, družinskimi prepiri in lastnimi dvomi. Skozi to pot sem se naučila, kaj pomeni resnično ljubiti in odpuščati, ter kako težko je nositi breme družinske dediščine.
