Leta sem skrbela za svojega bolnega dedka, medtem ko so drugi iz družine prihajali le ob praznikih. Po njegovi smrti sem izvedela za oporoko, ki mi je obrnila življenje na glavo in me postavila nasproti lastni družini. To je moja zgodba o razočaranju, izdaji in večnem vprašanju – ali se splača biti dober?
Vedno sem verjela, da je družina zato, da si stoji ob strani. Ko sem rodila sina, je tašča zavrnila pomoč, češ da je prestara in preutrujena – a ko je njena hči postala mama, je nenadoma postala najbolj skrbna babica. Ta krivica me je globoko prizadela in spremenila moj pogled na družinske odnose.
Moj sin Matej je izginil brez sledu za skoraj pet let. Ko se je nepričakovano vrnil, je s seboj pripeljal dekle, ki je nisem mogla sprejeti, dokler nisem slišala njene zgodbe. To je zgodba o bolečini, predsodkih in moči odpuščanja.
Pred desetimi leti mi je mama podarila hišo, a namesto svobode sem dobila nov zapor. Vsaka njena prisotnost v mojem domu me duši in razdvaja, saj ne znam postaviti meje med hvaležnostjo in lastno neodvisnostjo. Sprašujem se, ali je mogoče zares živeti, če si še vedno ujet v materinem objemu.
Moje ime je Marija. Leta sem delala v Avstriji kot čistilka, da bi svojim trem otrokom in možu v Sloveniji omogočila boljše življenje. Ko sem se po dolgih mesecih vrnila domov, sem po naključju izvedela, da me mož vara, otroci pa so to vedeli in molčali – ta izdaja me je zlomila in prisilila, da sem na novo premislila, kaj pomeni biti mati in ženska v današnji Sloveniji.
Od nekdaj sem čutila, da sem za mamo le breme in obveznost, ne pa ljubljena hči. Zdaj, ko je ostarela in potrebuje mojo pomoč, pričakuje, da bom vse pozabila in ji stala ob strani. A kako naj oprostim, če opravičila nikoli ni bilo?
Sem Martina in to je zgodba o moji bitki za mir na naših družinskih praznikih. Vsak moj poskus, da bi ohranila harmonijo, je naletel na nove izzive in stare zamere. Pripovedujem o naši slovenski družini, tradicijah, skrivnostih in težki umetnosti reči ‚dovolj‘.
Moje življenje se je v trenutku obrnilo na glavo, ko je hčerka zbolela in žena izginila. Skozi bolečino in izdajo sem moral na novo odkriti, kaj pomeni biti oče. Ta zgodba je o iskanju resnice, pogumu in ljubezni, ki presega vse.
Sem Jana, vzgojiteljica v vrtcu v Ljubljani. Zgodba male Sofije, ki je v sebi nosila tiho bolečino, me je pretresla do temeljev in me postavila pred izbiro med srcem in pravili. Moja pot pomoči ji je razkrila nevidne rane sistema, preizkusila odnose s sodelavci in družino ter me prisilila, da se vprašam, ali sem res naredila vse, kar sem lahko.
Moja najboljša prijateljica iz otroštva, Katja, po ločitvi pride živet k meni. Sprva ji želim pomagati, a kmalu začutim, da izgubljam nadzor nad svojim domom in življenjem. V vrtincu tišine, konfliktov in neizgovorjenih besed se sprašujem, kje je meja med prijateljstvom in žrtvovanjem same sebe.
Moje ime je Danica. Vso življenje sem se borila, da bi moji otroci imeli več, kot sem imela sama – a zdaj, ko so odrasli, se počutim kot tujec v lastni družini. Sprašujem se, ali je ljubezen res mogoče kupiti z darili ali pa sem v tej bitki izgubila nekaj veliko bolj dragocenega.
V tej zgodbi pripovedujem o svojem bratu Martinu, ki je vse življenje žrtvoval za svojo družino, a ko je zbolel, so ga otroci pustili samega. Občutki krivde, družinski prepiri in vprašanja o vrednosti ljubezni me preganjajo. Sprašujem se, ali je žrtvovanje v današnji Sloveniji sploh še cenjeno.
