V tej zgodbi opisujem svojo bolečo pot, ko sem kot mati sama vzgajala sina Nejca in si želela zanj le najboljše. Ko mi je povedal, da se želi poročiti z Nino, samohranilko, sem se ustrašila, da ga čaka pretežko življenje, in sem mu nasprotovala. Moja trma in strah sta prinesla posledice, ki jih bom morda obžalovala do konca svojih dni.
V trenutku, ko sem po dvajsetih letih ponovno srečala Mateja, so se mi pred očmi odvrtela vsa tista leta, ko sem verjela, da sem izbrala pravo pot. Moja odločitev, da zavrnem Matejevo snubitev in se poročim z Markom, je zaznamovala ne le moje življenje, temveč tudi življenja vseh okoli mene. Zdaj, ko stojim pred Matejem, se sprašujem, ali lahko človek res pobegne pred svojo preteklostjo ali ga ta vedno znova dohiti.
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sem izvedela, da me je najboljša prijateljica izdala. V iskanju odgovora sem se zatekla k župniku Janezu, ki mi je s svojimi besedami odprl novo pot razumevanja in odpuščanja. Ta zgodba je moj poskus soočenja z bolečino, iskanja smisla in poguma za nov začetek.
Nikoli si nisem mislila, da bo novica o tretji nosečnosti pomenila konec mojega zakona. Z Markom sva več kot desetletje gradila skupno življenje in vzgajala dva otroka, a ob novici o še enem otroku se je vse spremenilo. To je zgodba o tem, kako sem iz sanj o večji družini pristala v vlogi samohranilke.
Moje ime je Tjaša in vedno sem verjela, da je prijaznost ključ do sreče. A ko sem s petimi prijatelji začela vedno znova postavljati druge predse, se je naše življenje začelo zapletati v boleče vozle. Zgodba razkriva, kako nas je pretirana prijaznost pripeljala do roba in kako smo se morali naučiti reči ‘ne’, da bi rešili sami sebe.
