Moje ime je Ana. V življenju sem vedno stala v senci svojega brata Leona, maminega zlatega sina. Ko mama zboli, se v meni prebudijo stari spomini, bolečina in vprašanje: ali sem res dolžna pozabiti vse krivice in biti tista, ki nosi breme skrbi?
Na večer pred svojo poroko se znajdem ujeta med dvema očetoma – biološkim in očimom, ki me je vzgajal. V hiši vre od napetosti, stare rane se odpirajo, jaz pa poskušam najti odgovor na vprašanje, kaj družina sploh pomeni. V tej čustveni nevihti iščem svojo resnico in pogum za odločitev, ki bo zaznamovala vse.
Moje ime je Tjaša. Ko sem mislila, da sem po ločitvi končno našla srečo z Markom, me je njegova nenavadna prošnja vrgla iz tira: naj dovolim, da se njegova bivša žena preseli k nama, da bi se izognil plačevanju preživnine. Sledila je čustvena vojna, v kateri sem se morala odločiti, kaj je prav in koliko sem pripravljena žrtvovati za ljubezen.
V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, ko sem po letih finančne podpore hčerki ostala brez stika z vnukom. Moje življenje je bilo posvečeno družini, a ko nisem več zmogla pomagati, sem ostala sama in prezrta. Sprašujem se, ali sem bila res le vir denarja ali pa je v naši družini nekaj globlje narobe.
V tej zgodbi sem jaz, Marija, ujeta med svojo taščo in možem, ko se v naši družini začnejo odvijati napeti dogodki zaradi prenove hiše. Ko odkrijem, da je moj mož Peter brez moje vednosti poslušal svojo mamo in začel prenovo, se v meni prebudi občutek izdaje. Zgodba razkriva bolečino, dvome in vprašanja o tem, kdo ima v slovenski družini resnično zadnjo besedo.
Na dan hčerine poroke sem v kopalnici odkrila resnico, ki mi je raztrgala srce. V trenutku sem se znašla pred izbiro: zaščititi svojo družino ali razkriti bolečo resnico. Zdaj se sprašujem, ali sem ravnala prav ali sem ji vzela možnost za srečo.
Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem morala izpustiti roko svoje dveletne hčerke Eme. V bolniški sobi, obdana z medicinskimi sestrami, ki so tiho prepevale ‚Sijaj, sijaj sončece‘, sem se soočila z najtežjo odločitvijo v življenju – darovati Emičine organe drugim otrokom. Ta zgodba je o bolečini, ljubezni in pogumu, za katerega nisem vedela, da ga premorem.
Sem Martina in nikoli si nisem mislila, da se bo naša družina razklala zaradi dedkove nove ljubezni. Po smrti babice se je dedek Jože poročil s sosedo, kar je v nas sprožilo val jeze, žalosti in občutka izdaje. Zdaj, ko z nami ne govori več, iščem odgovor na vprašanje, ali lahko razumem njegovo odločitev in mu odpustim.
V tej zgodbi opisujem sobotno jutro, ko mi je v trgovini izginila denarnica. Dogodek je pretresel moje odnose z družino in prijatelji ter me prisilil, da se soočim s svojimi strahovi in nezaupanjem. Sprašujem se, ali bom še kdaj lahko zaupala ljudem okoli sebe.
Tistega večera, ko sva z možem prvič po dolgih letih podnajemništva podpisovala kreditno pogodbo za najin prvi skupni dom, sva otroke pustila pri moji mami. Nisem slutila, da bo klic najinega mlajšega sina, ki je v solzah prosil, naj pride domov, sprožil plaz dvomov, krivde in družinskih konfliktov. Ta noč je razgalila vse naše strahove in razpoke v odnosih, ki jih prej nisem hotela videti.
Ko sem ostala sama z Lukom po razhodu z Darijem, sem mislila, da sem izgubila vse. A njegova mama Marija je postala moj največji zaveznik in skupaj sva se borili za pravico in srečo mojega sina. Ta zgodba je polna bolečine, upanja in poguma, ki ga najdeš tam, kjer ga najmanj pričakuješ.
Odkar je babica umrla, se z mamo ne moreva dogovoriti glede njenega stanovanja v Šiški. Vsak pogovor se sprevrže v prepir, jaz pa se počutim izdano in ujeta med ljubeznijo do družine ter lastnimi pravicami. Sprašujem se, ali lahko sploh še verjamem v družinsko povezanost, ko gre za dediščino.
