V življenju sem vedno verjela, da sem dobra mama in babica. A tisti večer, ko sem svojega vnuka Nejca izročila sinu Marku, se je vse spremenilo. Danes se sprašujem, ali lahko ljubezen resnično popravi vse napake, ki jih naredimo v družini.
Po smrti babice je mama postala pretirano zaščitniška do moje mlajše sestre in njenega moža, kar je začelo razdirati našo družino. Kot najstarejša hči sem se morala odločiti, ali bom ostala tiho ali pa bom tvegala vse in se postavila proti mami, da rešim našo družino. To je zgodba o tem, kako lahko ljubezen postane zanka in kako težko je pretrgati vezi, ki nas dušijo.
Moje ime je Katarina in to je zgodba o tem, kako sem izgubila vse, kar sem mislila, da je moja družina, ter se med solzami in pogumom znova našla. Šestnajst let sem živela v tujini, daleč od sina in moža, ki sem ju ljubila, le da bi odkrila, da so mojo odsotnost zapolnile laži in izdaje. Prav največja bolečina pa me je naučila, kdo v resnici sem.
V trenutku, ko sem slišala, kako je Marko zamahnil z roko in rekel, da je priprava večerje nekaj povsem preprostega, se mi je v prsih nabralo toliko neizrečenih besed, da sem vedela: tokrat ne bom več tiho. V tej zgodbi opisujem, kako sem se odločila, da mu pokažem, kaj pomeni vsakdanja nevidna skrb za družino in dom. Morda bo kdo v moji zgodbi prepoznal tudi svojo tiho bitko.
Sedim v mrzli dnevni sobi, kjer še vedno odmevajo besede moje hčere: ‚Mami, nisi več potrebna.‘ V tej tišini se sprašujem, kje sem naredila napako in zakaj je družina, za katero sem žrtvovala vse, zdaj tako daleč. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, spomine in upanje, da bom nekoč spet našla toplino med svojimi najdražjimi.
V eni sami noči se mi je življenje sesulo, ko sem odkrila moževo prevaro. Začela se je bitka za dom, hčerko in lastno dostojanstvo, polna manipulacij, družinskih spletk in bolečih odločitev. To je zgodba o iskanju moči in odgovora na vprašanje: koliko mora ženska izgubiti, da znova najde samo sebe?
Mama me je poklicala in povedala, da prihajajo gostje, kar je v meni prebudilo stare strahove in zamere. Vedno sem se počutila kot tujka v lastni družini na vasi, kjer so družinska srečanja pomenila napetost in bolečino. Tokrat sem se odločila ostati, se soočiti s preteklostjo in svojimi občutki, brez bega.
Že mesece sem bila ujeta v vlogo varuške za otroka svoje sosede, ker nisem znala reči ne. Danes sem prvič zbrala pogum in ji povedala, da ne morem več. Zdaj se sprašujem, ali sem sebična ali pa sem končno naredila nekaj zase.
Moje ime je Petra in ujeta sem med zahtevami službe ter materinstva, brez podpore lastne mame. Vsak dan znova se borim z občutki krivde, izčrpanosti in dvomom, ali sem lahko dobra mama in hči hkrati. Moja zgodba je iskren vpogled v notranje boje, ki jih doživlja mnogo slovenskih žensk.
Vse se je začelo z enim neprijetnim pogovorom s taščo, ki je razkril stare rane in me prisilil, da sem se soočila s svojimi strahovi. Medtem ko sem lovila ravnotežje med pričakovanji moža, otrok in lastnimi potrebami, sem se naučila postaviti meje in odpuščati. To je zgodba o bolečini, pogumu in ljubezni, ki zdravi tudi najgloblje razpoke.
Vse se je začelo, ko sem izvedel, da bosta starša hišo zapustila moji sestri, ne meni. Občutil sem izdajo in globoko bolečino, a skozi napete pogovore in razkrivanje dolgo skritih družinskih skrivnosti sem spoznal, kaj v življenju resnično šteje. To je zgodba o tem, kako smo kljub vsemu našli pot do sprave in prave bližine.
Sem Mateja, mati samohranilka iz Maribora. Moja zgodba je prepletena z boja s predsodki, revščino in lastno družino, ki mi je obrnila hrbet. Kljub vsemu sem našla moč, da sem se postavila na noge in svoji hčerki pokazala, da se tudi v najtežjih trenutkih splača verjeti vase.
