Nekega večera mi je tašča predlagala, naj ji prepišem svoj stanovanje v zameno za večji družinski dom. Ta ponudba me je razklala med zvestobo možu in strahom pred izgubo vsega, kar sem si ustvarila. Zdaj stojim pred najtežjo odločitvijo v življenju – ali žrtvujem svojo varnost za družino ali končno postavim sebe na prvo mesto.
Sem Marjeta in lani sem prvič na glas povedala, da za božič ne bom kuhala. Ta odločitev je razburkala celo družino, razkrila stare zamere in me prisilila, da se soočim s svojimi mejami. Zdaj vem, da je včasih treba reči ne – tudi če to pomeni, da se prazniki obrnejo na glavo.
Sedim na robu postelje, v majhni sobi, kjer se ponoči prepletajo otroški jok, utrujenost in tihe molitve. Moj sin Luka je postal oče, še preden je končal fakulteto, in življenje nas je vse skupaj stisnilo v teh dvajset kvadratov. Vsak dan se sprašujem, ali sem kot mama in babica naredila dovolj – ali pa sem kje na poti zatajila.
Nekega jutra sem se zbudil v bolnišnici brez rok. V trenutku sem izgubil vse, kar sem imel za samoumevno, a sem moral najti moč, da ostanem oče trem otrokom. Moja pot je polna bolečine, a tudi upanja in novih začetkov.
V trenutku, ko sem slišal, kako oče zaloputne vrata pred mano, sem vedel, da se je nekaj v meni za vedno spremenilo. Z ženo sva ostala sama, brez podpore, ki sva jo najbolj potrebovala, in v tišini najinega majhnega stanovanja sem prvič začutil, kaj pomeni biti resnično sam. Ta zgodba je moj poskus razumeti, zakaj so družinske vezi v Sloveniji lahko tako krhke in kako najti moč, ko te lastna kri izda.
Moje ime je Marija in sem upokojena babica iz Celja. Ko sem privolila, da bom vsak dan pazila na vnuke, sem počasi izgubljala sebe in svoje sanje. To je zgodba o družini, žrtvovanju in iskanju lastnega glasu v svetu, kjer se od babic pričakuje preveč.
Moje ime je Tomaž. Tik pred poroko sem izgubil svojo zaročenko, Petro. V bolečini in praznini sem se odločil, da izpolnim njeno največjo željo – poroko, ki sva jo skupaj sanjala, a jo zdaj lahko izpeljem le še na njenem grobu.
Sem Ana, mama iz Ljubljane, ki je vse življenje posvetila svoji hčerki, a sem bila izključena iz najpomembnejšega trenutka njenega življenja. Ko sem izvedela, da bo postala mama, sem bila zadnja, ki je to izvedela – in to me je globoko prizadelo. To je zgodba o razpadu vezi, tišini in bolečini, ki še vedno ne najde odgovora.
Na rojstnodnevni zabavi na podeželju sem se znašla v središču družinskega nesporazuma, ko je moja tašča Marija ostala izključena. Njena tiha zamera in žalost sta preplavili ves večer, čeprav smo želeli praznovati brez skrbi. Ta zgodba razkriva, kako neizrečene besede in občutek izključenosti lahko razdrejo še tako tesne družinske vezi.
Že deset let po ločitvi vsak dan obiskujem svojo nekdanjo taščo Marico. Ljudje v naši vasi šepetajo, a nihče ne ve, kaj naju v resnici veže. Moja zgodba razkriva, kako globoke so lahko vezi, ki jih ustvarimo, in kako težko je izbrati med srcem in pričakovanji okolice.
V trenutku, ko je moj mož Aleš izgubil svojega brata, se je najina družina začela rušiti. Počutim se nevidno, kot da sem izgubila moža, čeprav je še vedno tukaj. Sprašujem se, ali sem sebična, ker si želim, da bi se vrnil k meni in najinim otrokom.
Stara sem 45 let in sem si želela miru, a življenje mi je prineslo povsem drugačno pot. Moja hči se je s svojo majhno hčerko vrnila domov, kar je v naš dom prineslo napetosti, stare zamere in nove skrbi. To je zgodba o ljubezni, utrujenosti in vprašanjih, ki mi ne dajo spati.
