V trenutku, ko sem na parkirišču pod cerkvijo zagledala moža, kako poljublja drugo žensko, se mi je življenje sesulo. V tej zgodbi opisujem svojo bolečino, notranji boj in odločitev, ali naj ostanem ali grem. Skozi družinske konflikte, sram in iskanje same sebe se sprašujem, kaj pomeni odpustiti in ali je mogoče znova zaupati.
Sem Zuzana in že deset let vsak dan kuham na novo, ker moj mož Peter ne prenese ostankov. Včasih se vprašam, ali je to res ljubezen ali sem se popolnoma izgubila v žrtvovanju. Moja zgodba je zgodba mnogih slovenskih gospodinj, ki se sprašujejo, kje je meja med skrbjo in izgubo sebe.
V tej zgodbi razkrivam svojo dolgoletno samoto, ki je posledica globokih družinskih ran in nenehnega iskanja lastne vrednosti. Skozi napete pogovore z mamo, spomine na pretekle zveze in vsakodnevne boje v Ljubljani, se sprašujem, ali je mogoče najti srečo brez partnerja. Moja zgodba je povabilo k razmisleku o tem, kaj pomeni biti sam v svetu, kjer je družina še vedno sveta vrednota.
Vse se je začelo s telefonskim klicem, ki mi je razbil iluzijo o srečni družini. Med neprespanimi nočmi, kupi računov in moževimi zahtevami sem se borila za svojo vrednost. To je zgodba o izdaji, nevidnem bremenu materinstva in vprašanjih, ki ostanejo, ko zmanjka solz.
Vse se je začelo tistega večera, ko je dedek v sredi dnevne sobe prvič vprašal: ‚Kdo si ti?‘ Od takrat naprej sem se vsak dan borila z njegovim pozabljanjem, družinskimi prepiri in lastnimi dvomi. Skozi to pot sem se naučila, kaj pomeni resnično ljubiti in odpuščati, ter kako težko je nositi breme družinske dediščine.
V trenutku, ko sem zaslišala, da se vrata zaloputnejo, sem vedela, da se je nekaj v naši družini za vedno spremenilo. Moja hči, Nina, je odrasla in želela svojo pot, a jaz in mož nisva znala sprejeti njenih odločitev. Ta zgodba je o tem, kako sem se morala naučiti izpustiti in razumeti, da je dom več kot le streha nad glavo.
Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko mi je soseda pred Mercatorjem povedala, da babica že tri dni ni jedla. Ta trenutek je v meni sprožil plaz krivde, starih družinskih ran in vprašanj, ki jih nisem hotela slišati. To je zgodba o tem, kako sem med službo, družinskimi prepiri in lastnimi strahovi skušala rešiti, kar je še ostalo od naše družine.
Moja zgodba se začne na letališču Jožeta Pučnika, kjer sem s hčerko in sinom stala v vrsti za vstop v letalo, medtem ko sta moj mož, Tomaž, in njegova mama že sedela v prvem razredu. Ta trenutek me je prisilil, da sem se zazrla v svoje življenje, v svojo vlogo v družini in v to, koliko sem pripravljena še požreti. Skozi potovanje sem se soočila z mešanico sramu, jeze in odločnosti, ki me je pripeljala do pomembnih odločitev.
Nekega deževnega večera se je moje življenje obrnilo na glavo, ko se je na pragu pojavila moja izgubljena hči – a le zato, da mi je pustila vnukinjo. Od takrat se vsak dan sprašujem, kje sva z možem zgrešila kot starša in ali ji bom lahko kdaj odpustila. Ta zgodba je moj poskus razumevanja krivde, družinskih skrivnosti in upanja na nov začetek.
Moja hči Ana se je po poroki in selitvi na podeželje oddaljila od mene. Ko je prenehala odgovarjati na moje klice, sem jo obiskala, ne vedoč, kako globoko me bo resnica pretresla. To, kar sem odkrila, me je prisililo, da sem se zamislila nad svojim materinstvom in odnosom do lastne hčere.
Ko me je mama poklicala in povabila na družinsko praznovanje v domačo vas, sem vedela, da ne morem več molčati. V meni so se kopičile zamere in bolečina iz otroštva, ki jih nikoli nisem upala izreči. Ta obisk je postal trenutek, ko sem prvič spregovorila na glas – in s tem sprožila nevihto, ki je za vedno spremenila našo družino.
Pet let po tem, ko je moj sin Matej zapustil svojo ženo Nino in njuna dvojčka zaradi druge ženske, se še vedno borim z občutki izdaje, bolečine in krivde. Moje srce je razklano med materinsko ljubeznijo do sina in globokim sočutjem do nekdanje snahe, ki je ostala sama z otrokoma. Vsak dan znova se sprašujem, ali sem slaba mama, ker ne morem sprejeti njegovega novega življenja.
