Moja hči Ana je umrla v prometni nesreči, jaz pa sem se znašla pred najtežjo odločitvijo v življenju – dovoliti, da njeni organi rešijo življenje drugemu otroku. Preživela sem žalovanje, družinske spore in obsojanje okolice, a tudi občutek olajšanja in ponosa, ker Anina smrt ni bila zaman. Še danes se sprašujem, ali sem ravnala prav in ali bi vi na mojem mestu storili enako.
Moje ime je Tomaž. Tik pred poroko sem izgubil svojo zaročenko, Petro. V bolečini in praznini sem se odločil, da izpolnim njeno največjo željo – poroko, ki sva jo skupaj sanjala, a jo zdaj lahko izpeljem le še na njenem grobu.
To je zgodba o tem, kako me je ena noč skoraj stala vsega, kar sem gradil z Mojco. Pripovedujem o prevari, obžalovanju in težkem boju za zaupanje v najinem zakonu. Morda se bo kdo izmed vas prepoznal v moji zgodbi.
Ko se je snemanje serije ‚Sončni dnevi‘ končalo, sem ostala sama s svojo slavo in praznino. V tem zapisu razkrivam, kako sem se borila z izgubo identitete, družinskimi pričakovanji in slovensko realnostjo, kjer uspeh pogosto pomeni tudi zavist in osamljenost. Moja zgodba je iskren vpogled v življenje za kulisami, kjer ni vedno sončno.
Sem Ana in nikoli si nisem želela otrok. Moja odločitev je v naši družini in širši skupnosti sprožila val nerazumevanja, obsojanja in tihega prezira. Leta sem se borila med krivdo, željo po svobodi in iskanjem svojega mesta v družbi, kjer je materinstvo skorajda samoumevno.
Moje ime je Laura in tisti večer, ko mi je mož Matjaž povedal, da odhaja zaradi druge ženske, se je moj svet ustavil. Namesto joka sem v tišini začela pakirati kovčke, a prava drama se je šele začela, ko sem ostala sama s svojimi mislimi. V iskanju novega smisla sem se spustila v vrtinec samospraševanja, družinskih konfliktov in bolečih razkritij, ki so me vodili v še globljo temo.
