Nekega jutra sem možu nalila kavo in ga prosila, naj mi vsaj reče ‚dobro jutro‘, a me ni niti pogledal. Odkar je šel v pokoj, je izginil iz najinega življenja, kot da je skupaj z delom izgubil tudi sebe. V tej tišini sem se začela spraševati, ali sem tudi jaz izgubila njega – ali pa sva se oba izgubila v tej novi praznini.
V trenutku, ko mi je mož Matej zabrusil opazko o moji postavi, se mi je svet sesul. Njegove besede so me zarezale globlje, kot si je lahko predstavljal, in najin zakon je začel razpadati. Zdaj, kot mama dveh majhnih otrok, iščem pogum in moč, da znova najdem sebe in odgovorim na vprašanje: ali lahko še kdaj verjamem vase?
Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko je moja vnukinja Tjaša začela toniti v temo depresije. V najtežjih trenutkih sem se zatekla k veri in molitvi, ki sta mi dali moč, da sem ostala ob njej in naši družini. Ta zgodba je iskren zapis o bolečini, upanju in ljubezni, ki nas je povezala.
V trenutku, ko sem stala na mostu nad reko Savo, sem se zavedala, da je življenje lahko kruto in nepravično. Moja družina je razpadala, službo sem izgubila, a v sebi sem morala najti moč, da naredim korak naprej. To je zgodba o tem, kako sem v najtemnejših urah našla pogum za spremembo.
