Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem morala izpustiti roko svoje dveletne hčerke Eme. V bolniški sobi UKC Ljubljana, obdana z nežnimi glasovi medicinskih sester, sem se soočila z najtežjo odločitvijo v življenju – podariti Emičine organe drugim otrokom. Ta zgodba je o bolečini, ljubezni in pogumu, za katerega nisem vedela, da ga premorem.
Moja hči Ana je umrla v prometni nesreči, jaz pa sem se znašla pred najtežjo odločitvijo v življenju – dovoliti, da njeni organi rešijo življenje drugemu otroku. Preživela sem žalovanje, družinske spore in obsojanje okolice, a tudi občutek olajšanja in ponosa, ker Anina smrt ni bila zaman. Še danes se sprašujem, ali sem ravnala prav in ali bi vi na mojem mestu storili enako.
Moje ime je Ivana in nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem morala izpustiti roko svoje dveletne hčerke Eme. V bolniški sobi, obdana z medicinskimi sestrami, ki so tiho prepevale ‚Sijaj, sijaj sončece‘, sem se soočila z najtežjo odločitvijo v življenju – darovati Emičine organe drugim otrokom. Ta zgodba je o bolečini, ljubezni in pogumu, za katerega nisem vedela, da ga premorem.
Moje ime je Irena in nikoli si nisem mislila, da bo en otroški pogled obrnil moje življenje na glavo. Ko sem kot medicinska sestra v UKC Ljubljana sprejela odločitev, da podarim ledvico malemu Tinetu, si nisem predstavljala, kako globoko bo to poseglo vame, v njegovo družino in v našo skupnost. Ta zgodba je o pogumu, bolečini, upanju in vprašanjih, ki ostanejo, ko se bolnišnična vrata zaprejo.
